Bjelašnica in Sarajevo

Sarajevo. Leto 1984. Pisala se je zgodovina. Prve olimpijske igre, ki so se odvijale na ozemlju avtoritarnega/totalitarnega sistema. Vučko, Jure Franko, ponos, ki se je usidral v srcih slehernega Jugoslovana … Toda Sarajevo je še mnogo več. Je mesto, ki je spremenilo potek človeštva v zadnjih 100 (in nekaj) letih z atentatom Gavrila Principa, bilo nepotrebno bitko ob razpadu nekdanje skupne države. Je mesto, ki ponuja zares raznoliko kulturo. Najlažje bi ga opisali kot žalostno mesto veselih ljudi.

In Sarajevo je tudi Bjelašnica. Saj veste, tisti prvi dve (temnomodri) polji na legendarnem Monopolyju. Kraj kjer so se leta 1984 na OI odvijale discipline v slalomu, veleslalomu, superveleslalomu in smuku. Kraj, ki je Jureta Franka ponesel med nesmrtne legende slovenskega športa z osvojenim srebrom v veleslalomu. Kultni smučarski center je z leti pričel neslavno propadati, največ zaslug pa ima seveda vojna na teh tleh.

In, kako resničen je tisti pregovor, ki pravi, da je na vrh težko, še težje pa je na vrhu obstati. Slovenci smo od devetdesetih let prejšnjega stoletja za balkanske narode veljali kot smučarska nacija z najbolje urejenimi smučišči, o katerih so ostali v regiji le sanjali. In ker smo Slovenci prvaki v uničevanju našega bogastva in ponosa, so sedaj, po večini, slovenska smučišča skoraj muzejski eksponati. In na žalost ni izvita iz trte tista šala, da je karta za slovenska smučišča ekstremno poceni. Če je cena 40 evrov boste za smučarijo odšteli 10 evrov, naslednjih 30 pa za ogled muzejskih žičniških eksponatov. Največkrat se zdi, da so zgolj cene na nivoju sosednjih dveh (smučarskih) držav, medtem ko infrastruktura šepa. No, edino v Kranjski Gori so vložili izdatna sredstva v sistem prepoznave obrazov, kjer vam bo reditelj vzel karto, če jo uporablja nekdo drug kot tisti, ki se je prvi „pofočkal“ na začetku smuke. S tem so onemogočili številnim družinam bolj ugodno smuko, saj sta se lahko starša menjala pri vožnji z otrokom …

Priznam, tudi sam sem bil sprva nekoliko skeptičen glede poti na Bjelašnico. Če so na slovenskih smučiščih (z redkimi izjemami) po večini zastarele naprave, kaj bo šele v Bosni? Nočna vožnja do vrha Babinega Doja (1.250 m. n. v.) ni potrdilia mojih dvomov. Nekaj napisov z olimpijskimi krogi, ki vas spremljajo na vrh, v resnici ne dajo slutiti, da vas bo na končni destinaciji pričakala pravcat moderna (in mondena) vas z zares všečno arhitekturo.

Naš gostitelj je bil hotel Nomad, ki domuje v neposredni bližini ciljnega stadiona. Zgrajen je bil leta 2021, gostom pa ponuja 51 sob, ki se povečini razlikujejo, ali gre za sobo z zakonsko posteljo ali takšno z dvema ožjima posteljema. V hotelski ponudbi je sodoben wellness s 14-metrskim bazenom, tremi savnami, fitnesom, v zimskem obdobju pa se gostje lahko oblečeni kar takoj spustijo na smučarske proge.

Bjelašnica v tem trenutku ponuja 16 kilometrov prog, na vrh pa se odpejete z (dokaj) moderno 6-sedežnico. Pogled z vrha je zares impresiven. Sarajevo imate na vaši dlani! Najvišji vrh Bjelašnice se konča pri nadmorski višini 2067 metrov. Trenutno Bjelašnica omogoča 16 kilometrov smučarskih prog in da, nekatere žičniške naprave so še vedno iz časov preden je Jure Franko sploh stopil na smuči. A prvih 20 milijonov evrov investicije se že dodobra pozna, v prihodnjih letih pride še naslednjih 50 milijonov evrov!

Direktor smučišča, Jasmin Mehić, je razkril kar nekaj načrtov, ki so že v fazi izgradnje. Za začetek potekajo dela, ki bodo povezali sosednjo planino in tako omogočili izdatno zalogo kilometrov smučarskih prog. Za prihodnje leto dokončujejo „bike park“ s tremi progami in treh težavnosti – žičnice so že opremljene z nosilci za kolesa. Poleg prog se dodatno gradi na ostali infrastrukturi, kot je zasneževalni sistem, restavracije, zabavni program … Ena od bolj bistvenih elementov, je cena (enodnevnih) smučarskih vozovnic. Le-te so letos začrtane pri osupljivo ugodnih 24 evrih in 15 evrih za otroke! Skoraj pol ceneje kot so cene na slovenskih smučiščih!

A Bjelašnica ni samo smučišče. Gre za zares ogromno planino, ki je po svoji površini kar trikrat večja od mesta Sarajeva! Mi smo se sicer proti vrhu odpravili s terenci odpravili, a poti kar kličejo po vožnji z gorskimi kolesi. Pokrajina, ki vas spremlja proti osvajanju vrha spominja na idilični Tibet in himalajsko gorovje. Na višini skoraj 1.500 metrov prispete do najvišje ležeče vasi v Bosni Lukomir. Pregovorno prijazni Bošnjaki vas bodo postregli s kavo še preden se boste v mislih sploh uspeli odločiti, kaj bi želeli naročiti. Vasice, ki so bile med vojno požgane do zadnje hiše, vam ponujajo pestro izbiro izdelkov iz volne, sire in ostale mlečne izdelke. Na planini je še vedno približno 25 tisoč ovac.

Poleg optimistično začrtanih projektov Bjelašnica ponuja še nekaj. Smučarski center je približno 30 minut oddaljen od samega središča mesta (20 minut od letališča), kar pomeni, da lahko slabe vremenske razmere izkoristite za ogled Baščaršije, nakupovanje, basanje z bosanskimi specialitetami, ki so mimogrede polovico cenejši kot v Sloveniji! V samem središču Sarajeva boste za porcijo petih čevapčičev z lepinjo odšteli 2,5 evra, medtem ko za „10 u pol“ vsega 5 evrov, da o odličnem okusu niti ne izgubljamo besed.

Bjelašnica postaja vse to, kar bi si želeli v Sloveniji. Počasi, a zanesljivo, postaja vodilno smučarsko središče v jadranski regiji! Pri nas lastniki računajo na pomoč države, medtem ko so tam stvari (začuda) precej bolje urejene. Da bi se v tem trenutku valile mase iz Slovenijo, še verjetno ne gre pričakovati, saj je največji minus celotna cestna infrastruktura, sploh ko zapustite območje EU, (navadno) dolge čakalne vrste na mejnih prehodih pa tudi niso razlog za radost. A, če se podate na (vsaj) sedem ur dolgo vožnjo, boste ob povratku polni najrazličnejšh občutenj, ki bodo zagotovo v največji možni meri pozitivna.

Sam se namreč težko znebim občutka, da imamo tudi v Sloveniji izjemne naravne danosti, a žal je prevečkrat prisotna tista ponarodela, ko je Slovenec prosil Boga, da naj mu pomaga, češ da je priden, pošten, dober … Bog se ga usmili in usliši njegove prošnje, le en „disclaimer“ priloži k njegovi nagradi. Karkoli si bo izbral, bo njegov sosed dobil dvakratnik tega. Slovenec tuhta in tuhta, si beli lase, na koncu pa le ponosno pove Bogu, kaj si je izbral. „Bog, želim si, da mi iztakneš eno oko,“ naposled izdavi Slovenec …

Boštjan Horvat
foto: caranduser.com, Hotel Nomad