Ford Mustang Dark Horse (in Dodge Challenger R/T Scat Pack Widebody)

Odkleneš voz, svojo rit posadiš v usnjene školjkaste Recaro sedeže, pritisneš zavore in zatem preko gumba za zagon iz sna predramiš ameriškega osmaka z V postavitvijo. Ta sprva zaprede nepričakovano krotko, dokler aktivnega izpuha ne spraviš v športni ali še bolje dirkaški način delovanja. In, ko pohodiš stopalko za plin, prav vsi v radiju nekaj sto metrov vedo, da je v dir stekla več stoglava konjenica iz krepkega bencinskega stroja, ki kliče po svobodi na odprti cesti. Ne stari, to niso sanje, dobrodošel v Ford Mustangu Dark Horse! Avtomobilu, ki je poslednji ambasador sodobne ameriške bratovščine mišičnjakov.

Ker je Dark Horse po besedah svojih stvarnikov še bolj temačen, še bolj brutalen in predvsem bolj dirkaški, smo se najprej vprašali, ali je na asfaltu še ameriška mišica s kričanjem »svobodaaaa« oziroma ali še ni presedlal med germanske in japonske kirurško natančne štirikolesnike, ki so v svojem elementu šele ko zapeljejo med ostre zavoje. Torej, da ga niso Ameri ukrojili po evropskih normah? Da bi to preverili, smo ga postavili ob bok njegovemu dolgoletnemu rivalu – Dodge Challengerju, ki s 6,4-litrskim HEMI V8 atmosferskim kotlom velja za sodoben etalon transatlantske cestne romantike, pa tudi kurjenja gum in delanja krofov, kot vrtenju v krogu pravijo preko luže. Še preden načnemo omenjeni dvojec, pa beseda ali dve o njuni opevani zgodovini, ki se bere kot nekakšen »love & hate« ljubezenski trikotnik z vzponi in padci, ki so vredni hollywoodskega celovečerca.

Aviatorke, spran jeans, usnjena jakna in kurjenje kavčuka!

Rivalstvo med Ford Mustangom, Chevrolet Camarom in Dodge Challengerjem se je začelo sredi 1960-ih let in še danes šank debate v takratni deželi ocvrtega krompirčka, hamburgerjev in Coca-Cole prevesi v resne prepire, tudi podplutbe pri najbolj zagretih in precej neposredno usmerjene TV reklame.

Zgodba je pognala korenine v letu 1964, ko je Ford predstavil povsem prvega Mustanga, ki je s svojo dostopno ceno, športnim videzom in seveda močjo pod kolesi takoj osvojil uporniško ameriško mladež, podprto s prvimi zametki rock’n’rolla. Mustangov prodajni uspeh je sprožil val skrbi med domačimi konkurenti, zato je Chevrolet leta 1967 odgovoril s Camarom, Dodge Challenger pa je v igro vstopil nekoliko pozneje, leta 1970, kot odgovor koncerna Chrysler na vse bolj vročo bitko med Fordom in Chevroletom.

Rivalstvo se je skozi desetletja razvijalo v valovih. V 1970-ih so namreč strožji okoljski predpisi in naftna kriza zmanjšali moč teh vozil, kar je vodilo v začasno upadanje zanimanja. Camaro in Mustang sta krizo pregrizla z manjšimi motorji, medtem ko je Dodge svojega Challengerja v letu 1974, torej po zgolj štirih letih, umaknil s trga in se posvetil dvovratni različici Chargerja. V 80. in 90. letih so se modeli spreminjali, a nikoli povsem izgubili svoj športni duh – vse do prave renesanse v modreni dobi, ki se je odvila v letu 2005. Že dvajset let nazaj torej! Mineštro je zopet zakuhal Ford z retro podobo Mustanga pete generacije, ki je po dveh desetletjih končno odvrgel mlačno zunanjo podobo, Challenger s prav tako zloveščo retro podobo je v salone zapeljal v 2008, medtem ko se je v boj med tremi mišicami z letom 2010 vrnil še Camaro. Vsi trije torej v sodobni »old school« podobi, podprti z zajetnimi V8 agregati in pripravljeni na »stare dobre čase«.

Danes, v izraziti dobi elektrifikacije in digitalizacije, se rivalstvo treh ameriških ikon bliža bridkemu koncu. Camaro in Challenger sta že sklenila sodobni povratek v troboj, zato Mustang ostaja zadnji klasični mišičnjak na trgu, kot nekakšen upornik ob vsej sodobni nezanimivi cestni navlaki.

Kje v igro vstopi »Dark Horse«?

Izraz Dark Horse v angleščini tolmačijo kot nepričakovanega zmagovalca ali skritega favorita. Ford je to oznako prvič uporabil šele lani, in sicer za posebno različico sedme generacije Mustanga (S650), ki je bila zasnovana kot presenečenje ob 60-letnici tega danes ikoničnega modela. Dark Horse tako ni s strani Shelbyja predelan model, ni že znani in nekoliko nadgrajeni Mach 1 – je povsem nova identiteta pri hiši modrega ovala, ki združuje surovo moč, dirkaško tehnologijo in ekskluziven športen dizajn.

Mustang Dark Horse je torej pobalinski in malenkost bolj dirkaško usmerjen brat Mustanga GT, s številnimi tehničnimi in vizualnimi nadgradnjami, ki ga ločijo od klasičnega V8 modela. Ampak, ker se pri sladicah nikoli ne hiti, tudi štirikolesnih ne, bomo vanjo zagrizli z majhno žličko in večkrat, morda malce bolj po meri tehnofilov.

Čeprav si Dark Horse in GT delita motorno osnovo – petlitrski Coyote V8 atmosferec – je Dark Horse deležen številnih tehničnih dobrot iz kategorije »dirkaško«. Njegov motor je ročno sestavljen, z močjo 507 KM (486 KM pri GT-ju) pa zagotavlja še bolj agresiven odziv in nekoliko višje vrtljaje. Poleg tega ima Dark Horse spremenjen dovod zraka za motor, ojačane ojnice iz modela GT500 ter dodatni hladilni paket, kar ga osedla tudi za dirkalne jezdece. Inženirji so se pričakovano posvetili tudi podvozju, zavoram in aerodinamiki, da bi temni vranec iz Deroita kar najhitreje galopiral tudi po zaprtih asfaltnih stezah.

Vizualno se Dark Horse loči z bolj agresivnim sprednjim odbijačem, temnejšimi detajli, unikatnimi platišči in ekskluzivnim logotipom temnega vranca. Notranjost prinaša že uvodoma omenjene športne sedeže Recaro, modre poudarke in digitalno armaturno ploščo z nekaj več dirkaške grafike.

Če je Mustang GT vsaj onkraj Atlantika vsestranski športni kupe za vsak dan, je Dark Horse namenjen voznikom, ki iščejo več ostrine, ekskluzivnosti in zmogljivosti tako na cesti kot na stezi. Je prvi Mustang s to oznako in posledično predstavlja začetek nove podznamke znotraj Fordove družine.

Vse zgoraj opisano velja tudi za naš testni evropski model, ki pa so ga sled okoljskih zapovedi iz Bruslja, pridušili na 453 KM, na celih sedem konjičev več kot jih ima prav tako za Evropo pridušeni GT. To se seveda pozna pri zmogljivosti na asfaltu in pri zvoku, ki pa mu vendarle ne gre očitati pretirane krotkosti. Preverite spodaj!

Izzivalec brez filtra!

Dolžan sem vam še pojasnilo, zakaj je dotični Challenger R/T Scat Pack Widebody, vsaj po moji presoji, etalon za retro šarm ameriških mišic. Njegov 6,4-litrski atmosferski HEMI V8 motor (na srečo) ni pridušen in na kolesa spravi 492 KM in 644 Nm navora, kar nič kaj dimenzijsko in masno skromno kljuse od 0 do 100 km/h požene v 4,3 sekunde. A R/T Scat Pack je več kot le moč, saj vključuje aktivno vzmetenje, Brembo zavore, »line lock« za ogrevanje oziroma kurjenje gum in »launch control« za optimalen start na četrt milje. Zunanjost definirajo agresivni detajli, razširjeni blatniki, emblemi čmrlja ter legendarno grgranje osmaka, brez nepotrebnih aktivnih komponent v dimniku.

Tako zabeljen Challenger je idealen za asfaltne romantike, ki iščejo nefiltrirano vozniško izkušnjo, brez hiper-zmogljive električne tišine ali turbo kompromisov. R/T Scat Pack ostaja eden zadnjih pravih V8 mišičnjakov – ikona, ki se s svojo pojavo vedno in povsod upira sodobnemu času.

V sedlu temnega vranca

Vrnimo se do našega testnega konja. Mi smo ga pripeljali iz uvoznikove staje in se z njim pognali pod Gorjance ter preverili vse zanimive asfaltne odseke vmes. Kot se za pravi ameriški mišici spodobi, smo ju s Challengerjem postavili o bok ter na znak čedne dekline pognali v dir. Že po nekaj kilometrih oziroma predvsem v zavojih smo hitro uvideli precejšnjo razliko. Mustang Dark Horse ima trše in manj udobno podvozje, kar pa zagotavlja precej bolj natančen odziv ob sunkovitem sukanju volana, predvsem pa je avtomobil bolj stabilen, predvidljiv in krotljiv. Tu Challenger izgleda kot podivjan ameriški stafford, ki se je snel z verige in se nenadzorovano podi naokoli – tu in tam pa sproti oblaja še kakšnega električarja. Ima pa Challenger nekoliko bolj uravnotežen 8-stopenjski ZF-ov samodejni petikač zobnikov, saj se Fordova 10-stopenjska SelectShift avtomatika včasih kar izgubi ob vseh možnih opcijah, poleg tega pa so prestavna razmerja v spodnjem področju precej kratka – vi pa ne utegnete nekoliko vleči V8 simfonije skozi odmevajoče mestne ulice.

Zdi se, da je Ford dohitel in prehitel tudi Chevyja, ki je z modelom Camaro SS 1LE (6,2-litrski atmosferski V8) dolgo časa veljal za merilo vodljivosti v omenjeni trojici mišic, saj je Mustang Dark Horse (za moj okus) preveč evropski in preveč natančen. Seveda bo to kupcem na Starem kontinentu bolj povšeči, a ljubitelje ameriške asfaltne idile bo pustil hladne. Usmeritev je torej jasna – GT za kruzanje in Dark Horse za izzivanje germanov v zavojih.

Poraba? Večno vprašanje vseh dvomljivcev, zavistnežev in bogaboječih voznikov sive pločevine. Ali je pomembna? Niti najmanj, če pa vas zanima avtonomija, ta presega povprečen električen voz, tudi če ste hitrejši od avtocestnih omejitev in redno motorne vrtljaje dvigujete proti rdečemu polju. Sta pa omejena V8 revolveraša sedla v salon Divjega zahoda in pila na 100 kilometrov. Ker sta vmes očarala še natakarico v kratkem krilu noben pravzaprav ne ve, koliko sta nagnila, baje med 13 in 15 litri vsak. Kdo bi štel v taki družbi…

Sodobni digitalni »must have«

Retro romantika dirkaškega Mustanga nekoliko ugasne tudi v nedrjih vozila. Pozabite na sveče, mehko oblazinjenje in udobno glasbo, Dark Horse vas počaka z LED svetili, športnimi sedeži ter že omenjenimi štirimi stopnjami lounge audio ozadja – z drugimi besedami, vse je digitalizirano, ročna zavora je pravzaprav elektronska četudi izgleda povsem analogno, namesto gumbov pa vas pričakujeta voznikov 12,4-palčni ter osrednji 13,2-palčni zaslon občutljiv na dotik, preko katerega se igrate z vsemi multimedijskimi in tehničnimi nastavitvami. Oba sta spravljena v en okvir, vaši prsti pa lahko pritiskajo zgolj in le peščico izbranih stikal. To pa je tudi to, saj je fokus predvsem na pogonu in zvoku, ki je po mojih čutilih sodeč v kabini tudi nekoliko elektronsko podprt. Čemu? A, že vem. Norijam iz Bruslja v čast… Imate pa opcijo, da se na cilj pripeljete z V8 brundanjem ali pa tiho kot miška, da ne bi sosednje (ali žena) vedeli kaj ste prišli.

Epilog, predvidljiv kot uvod nizkoproračunske romantične komedije

Ford je (pričakovano) sledil trendom in, da bi Mustanga ohranil pri življenju, je stopil iz cone desetletnega udobja – Dark Horse je namreč dirkalni konj za kasaške dirke, medtem ko GT ostaja priljubljen med asfaltnimi kavboji s Springsteenom ali Gunsi med zvočniki. In tako se je odvila tudi današnja primerjava dveh, morda od daleč podobnih si vozil, ki pa se po karakterju in načinu doživljanja precej razlikujeta. A enemu načelu, ki so jima ga vtisnili pred desetletji, ostajata zvesta – There’s no replacement for displacement!

4 kulske

Fotrov kotiček

Fotr izbere tistega, ki ga ima v svoji garaži. Sori, sem pač tak, da si nataknem aviatorke, zbudim osmaka brez filtra, in ga, ko so vsi parametri ogreti, raztegnem po slovenskem križu in povsod vmes. Ampak! Ni vse samo v romantiki, tudi atmosfersko V8 rjovenje po zaprti stezi sprosti telo in duha slehernega avtomobilista, in Mustang Dark Horse je še kako pognal adrenalin po mojih žilah, saj dopušča precej več dinamike in agilnosti v zaprtih zavojih kot Challanger, s katerim bi že zdavnaj zapeljal s piste kot letalonosilka s polnim gasom v koprskem zalivu.

Kakorkoli, dokler bo V8 zvenel, kot da AC/DC žgejo legendarni Tunderstruck pod motornim pokrovom, se bo vsak še tako zmogljiv električar lahko primerjal zgolj z dragim gospodinjskim aparatom, ki doma opravlja funkcijo logistike in mestoma še multimedijske naprave. Do takrat bo tudi živela želja po prvinski vožnji, ki ne meri časa, temveč samo občutke – z V8 se zapelješ predvsem takrat, ko cilja pravzaprav ni, samo cesta za pobeg iz hitrega digitalnega vsakdana – neskončna, odprta in samo tvoja.

Blaž Likovič
foto in video: caranduser.com, Ford

HVALIMO:
+   Videz. Ne glede na robato in aerodinamično podobo je Mustang pač Mustang.
+   Štirje dimniki na zadku pravijo, da je V8 pod motornim pokrovom.
+   Barva vozila si zasluži omembo tudi tu.
+   Športni sedeži so odlični, ko vseh 400 plus konjičev spravite v galop med ostrimi zavoji.
+   Zvok. Ko ga spustite z verige, ga ni konkurenta evropskih korenin, ki bi zaigral tako uporniško kovinsko melodijo ob kateri se naježi koža.
+   Občutek za volanom. Redki sprostijo toliko pozitivnih hormonov kot jih je Mustang Dark Horse. Od sreče, veselja in zadovoljstva, pa vse do roba solz, ko pomislite kam se sodobni avtomobilizem pelje.
+   Petlitrski Coyote V8 agregat. Postroj, na katerem je optimizacijo spisala četa ameriških doktorjev motoroznanstva in več kot očitno, se še da kakšno diplomo dodati.
+   Dvojni terapevtski občutek vožnje – saj pomirja in hkrati vznemirja.
+   Cena. Ne, ni pomota. Nemci za take občutke za volanom kasirajo dvakratnik vrednosti Mustanga Dark Horse.

GRAJAMO:
–     Samodejni menjalnik je ob določenih trenutkih izgledal kot naši politiki ob konkretnem vprašanju – torej brez jasnega odgovora, zato minister za oktanske stroje priporoča ročni menjalnik. Dobite ga tudi brez recepta.

Tehnični podatki: