Ozadje zgodbe prestižnih navijalcev ročnih ur Time Machine

V uredništvu smo sodelavci sklepali, da bo marsikdo želel razumeti, zakaj je bilo za snovanje navijalca Time Machine potrebnega toliko časa ter s čem odtehta zastavljeno prodajno ceno. Poleg tega pa se nam redko ponudi možnost ogleda razvoja in proizvodnje produkta, sploh pa ne v domačem glavnem mestu Slovenije.

Še preden si v mislih ustvarite podobo zaprašenega proizvodnega obrata, kjer brnijo stroji noč in dan, naj zapišem, da je ljubljanska sestavljalnica navijalcev prej podobna manjšemu laboratoriju. Tudi locirana je v precej mondeno okolje Ljubljane. Ob priročnih instrumentih in finih orodjih, pa prostor vsebuje precej skladiščnih regalov. Ne bi si mislili, da projekt navijalca ustvarja toliko dobaviteljev posameznih delov, ki so v večini proizvedeni v Sloveniji.

Idejo za nastanek navijalca že poznamo, želja pa je bila zasnovati uporabniku čim bolj prijazen objekt, ki bo za povrh še lep. Sorazmerno kompaktne dimenzije navijalca so premišljeno odmerjene, saj je v kos ohišja iz bloka aluminija potrebno spraviti tri baterije, vezje, lučko, motor ter boben. Na drugi strani je pokrov, ali ljubkovalno luneta, ki vsebuje še štiri senzorje z vezjem. Dela se sparita s tremi vijaki in če je združitev uspešna, se navijalec aktivira. Bere se ekspresno hitro in preprosto, a za doseg opisanega nivoja postopka sestavljanja je bilo potrebnih dolgih 1.460 dni.

Če se je dokaj hitro rešila zagata glede nadomestitve zagonskega gumba s senzorji prisotnosti ure, je bilo kar nekaj klicev in elektronskih sporočil potrebnih za uskladitev izdelave motorčka, ki ga boste našli v kirurških napravah ter oddelku vesoljske agencije NASA. Kot pravijo fantje s Time Machine, je njihov motorček 20-krat dražji od motorčkov, ki so v drugih navijalcih ur na tržišču. Glede na preizkušeno, več kot verjamemo, saj se navijanja ure ne sliši niti v postelji z bližnje nočne omarice.

Eden od pogojev je bil tudi ta, da navijalec ne potrebuje konstantnega napajanja, ali še bolje, pogostega polnjenja. Na ta način se znebimo pozicije zraven vtičnice oziroma stalne telovadbe s polnilnimi kabli. Zavoljo avtonomije treh baterij bo navijalec potrebno polniti okvirno vsakih 365 dni. Seveda se podatek bere sila marketinško, vendar Time Machine Winder je prestal številne teste – od avtonomije baterije, temperaturne obremenitve med -20°C in +40°C ter vztrajnostnega testa simulacije 10 let delovanja. Postopek slednjega je bil konstantno vrtenje navijalcev dobre tri mesece, kar nanese več kot milijon obratov. Omeniti velja, da po prestanem testu na komponentah navijalca ni bilo vidnih znakov uporabe.

Ne smemo mimo trajnostnega aspekta navijalca. Dandanes se beseda že malo zlorablja, a če pobližje pogledamo zasnovo navijalca ter možnost menjave komponent, so snovalci upoštevali tudi ta aspekt. Time Machine Winder je možno popraviti, brez da bi zavrgli celotno napravo. Tveganje za nastanek okvare je sicer zelo nizko, obstaja pa možnost z vidika načina uporabe – denimo vstavljanje sponke v boben, priklapljanje polnilnega kabla …

Pozornost do detajlov in kvaliteta izbranih materialov ter končne izdelave je na zavidljivem nivoju. To oriše vztrajnost pri iskanju dobavitelja, ki izdela vezje v črni barvi ter nanj natisne logotip v zlatem odtenku. Za doseg homogenosti porazdelitve svetlobe logotipa TM so se posvetovali s tehnologom slovenskega podjetja, kjer snujejo žaromete  za avtomobile znamk Audi, BMW, Porsche in tudi Ferrari. Mojster za oblikovanje marmorja je po dolgotrajnem naporu le ujel pravi kot na podstavku, da vanj brez odstopanj sede navijalec. In če ste mislili, da ima Apple izpopolnjeno embalažo, potem še niste prejeli svojega navijalca Time Machine Watch Winder.

Navkljub vsem izzivom se je spisalo prvo poglavje zgodbe slovenskega navijalca. Naslednje se sestavlja vsled globalnim odzivom na predstavljeni produkt. Ob doslej videnem je kar malce nerodno vprašati kaj sledi, a indici kažejo na širjenje palete barv in materialov ter optimizacije uporabniške izkušnje aplikacije.

Rocco
foto: caranduser.com