Primerjalni testiTesti

BMW S1000RR in Honda CBR1000RR Repsol

Da Vincijev sen

Večni sen naše pretežno ”dvodimenzionalno” gibajoče se rase je gotovo letenje … oz. bolje rečeno nekakšna prirojena zavist do vseh organizmov, ki za svoje gibalne namene dokaj uspešno izrabljajo tretjo dimenzijo … nevključevši malce daljše ponesrečene padce v globine.

Po odkritju ropotajočih mlinčkov z notranjim izgorevanjem se je zdela želja blizu kot že dolgo ne. Sleherni vaški posebnež z malce iznajdljivosti in tehničnega znanja, ki je premogel nekaj kvadratov platna, nekaj palic iz balze, povprečno zanesljivo dvotaktno ropotalo in spodobno dolg travnik za hišo, je lahko (povečini) vsaj za trenutek okusil sladkosti leteče svobode. Ker so časi romantike (v več pogledih) nedvomno mimo in dandanašnji za tovrstne vragolije potrebujete kup dovoljenj, tečajev, logističnih pritiklin, morje časa in nenazadnje zajeten kup denarja, je večina novodobnih letalcev ostala prizemljena … dobesedno. Pa je res?

Lahko preračunate 4 kolesaslabih 400 kg ”hajtek” umetnih mas in kovinskih zlitin na 370 konjev? Za malce lažjo predstavo naj navržem, da znaša ”konjeniško povprečje” slabega vranca na kilogram teže … nič? Z omenjeno motorizacijo bi v zrak mirno spravili še kaj drugega kot le šolsko letalo, pa vendar gre za povsem cestni prevozni sredstvi … v grobem.

Superšportni motocikli niso ravno prevozno sredstvo do potankosti prisebnih ljudi. Ali pa raje recimo takole – celoten potencial povprečne nizkoleteče dvokolesne superšportne mrcine izkoristi le peščica ponosnih lastnikov. In nič drugače ni z dvokolesno podivjanko iz dežele vzhajajočega sonca in germansko ”cestaško” zverjo. Vzhodnjaška tradicija proti hladnokrvni severnjaški preračunljivosti ali Honda CBR1000RR Repsol proti BMW-ju S1000RR.

Slednji novejši, za odtenek močnejši in težji, z zajetno mero sodobne elektronike, presenetljivim cenovnim pozicioniranjem (osnovni model pod 15 tisočaki!) in pretkanim uporabniškim vmesnikom, s katerim si malodane ni moč nastaviti oktave, v kateri bo hrumel serijski Akrapovič. Na nasprotni strani vitka Japonka, prvinska, da je kaj, lahka, okretna in prikupno odeta v Hondine bojne barve. V katerem hrumečem grmu se torej skriva večji hudobec?

Odkrito priznam, da je masa mojega mednožja (metaforično rečeno) obratnosorazmerna masi primarnega računskega centra (da, možgane mislim), kar v praksi pomeni, da sem ”Bemfa” konkretno do konca ”ožel” natanko trikrat (in z vsem srcem hvalil nemške inženirje, ki so vgradili sistem za blaženje ”wheelijev”), pri Hondi pa se je število tovrstnih izgredov ustavilo malce višje, vendar še vedno zadostujejo prsti ene nemizarske roke.

Sedaj sem gotovo dregnil v osrčje vaških Rossijev, pri katerih tovrstno početje spada v železni mestni repertoar, vendar se mirno sklicujem na mojo izjavo o obratnosorazmernih masah. Fantje žal, se imam preveč rad. Honda se mi na prvo … žogo … oziroma pnevmatiko vseeno zdi za odtenek bolj krotka, kolikor pač o krotkostki pri tovrstni plenilki sploh lahko govorimo. 179 kilogramov, malce bolj kompaktne mere in 131 kW v povprečju manj dražijo perspiratorni sistem kot peklensko glasen bavarski novinec s svojimi 142 kW in 183 kg.

Nemec že ob zagonu motorja zamolklo zarezgeče, ”decibleni” trend pa se s številom vrtljajev le še stopnjuje. Nato si mirno vzamete nekaj minutk za izbiro primernih nastavitev (Rain, Sport, Track), katerim se prilagodijo zavore in konjenica, ki so vam na razpolago … čista tehnološka hudobija. Pretikanje navzgor ne zahteva intervencije sklopke – zadevo preprosto in hitro ”zbrcate” do 6. prestave, prekinjevalnik plina pa odlično odpravi svoje poslanstvo.

Izkušena oranžno-modra gejša v nasprotju ne pokaže svojega nebrzdanega karakterja že ob samem zagonu. Resda prijetno zaskovika, vendar mačji kašelj v primerjavi z Bavarcem. Peklenski trušč se prične tam, kjer ga človek potrebuje – pri visokih vrtljajih. Kaj prida dodatnih gumbkov vam Japonci niso namestili, prav tako boste, razen ABS-a, zaman iskali elektronska pomagala.

Vožnja pri obeh je klasično športna, kar pomeni, da boste po kaki uri intenzivne interakcije s posodo za gorivo godni za krajši počitek, kjer pa nikakor ne računajte na prijetno kramljanje s sopotnikom/co … Čemu? Usedite se na srednje razgret likalnik, svoje noge si zavihtite za vrat in se malce zamislite nad situacijo … vse jasno? Opraviti imamo z za običajne smrtnike preprosto povsem enakovrednima cestnima bolidoma. Po občutku bi mogoče izbral BMW-ja, ki me je prepričal vizualno, karakterno in tehnološko, po drugi strani pa sodelavec prisega na leto starejšo, bolj izkušeno in manj ”zakomplicirano” Hondo.

O nizkih cestnih preletih z moje strani toliko. Za kakšne podrobnejše dirkaške analize in komentarje se ne čutim dovolj kompetentnega. Na kratko lahko povzamem, da katerikoli od obeh kandidatov presega sposobnosti povprečno navdahnjenega motorista. Oziroma, da prilijem še malce olja na ogenj – če ravno niste kakšen astralni približek Rossija, boste ”letenje” na skrajnih mejah obeh cestnih raket težko izkusili … no, vsaj v tolikšni meri, da bi jo potem brez spiritistične seanse delili z motorističnimi prijatelji. Pa srečno in varno.

Aleš Majerič
foto: caranduser.com

Povezani članki

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Preberite še
Close
Back to top button