BMW R18

Poskusil sem vnovič in prišel do novih, kar malo šokantnih morda celo bolečih spoznanj. Pred časom sem spoznal BMW R18 Classic in bil nekako prepričan, da takšne motocikle vozijo samo bradati možakarji poznih srednjih let v zdrajsanih leder lajbčih. Priznam, živel sem v zmoti. Bojim se, da je teh modelov, ki so veljali za sinonim »bajkerstva«, le še ducat, morda dva … na celem planetu.

Celo pri BMW-ju so me opozorili, naj ne pišem neumnosti, mi še enkrat v roke porinili ključe R18 in me okarali, naj še enkrat ugotovim, kaj je R18 v resnici. Okej, okej, sem rekel, že prav. In doživel pravo pravcato katarzo. Ko sem s tem veličastnim »cruiserjem« križaril in opazoval somišljenike na dveh kolesih sem ugotovil, da prav noben več nima oblečenega lajbča, srečal nisem niti enega z dolgo sivo brado in velikim pivskim trebuhom. Sami neki težki frajerji, pozerji v dizajnerskih cunjah priznanih modnih oblikovalcev in s prestižnimi urami na zapestjih. Če že kateri ima brado, je ta popolno urejena, do zadnje kocine. »Kostrole« na glavah so zamenjale najdražje sofisticirane preklopne čelade. Kaj sem zamudil? Kje sem izgubil kompas?

Ja, BMW R18 in podobni so evolvirali v simbol prestiža in uspeha. BMW R18 izraža moč, avtoriteto, prezenco, karizmo. Ne more si ga privoščit kar vsak »bradonja«. Tudi če si ga lahko, ga noče. Ker je R18 enostavno preveč moderen in preveč sofisticiran. Preveč oblikovalsko dovršen, preveč tehnično popoln. R18 kupi nekdo, ki je v življenju uspel in to želi tudi pokazati. R18 vozijo uspešni podjetniki, modni oblikovalci, zvezdniki iz sveta »šovbiznisa«, športniki, »instafluencerji« … Jan Plestenjak recimo ali pa Gregor Čeglaj, naš sanjski moški s telesom grškega boga, njiju si lahko predstavljate na tem motociklu. Zares pretresljiva evolucija.

Ampak je precej logično. BMW R18 ni ropotajoč in razpadajoč kup železa. Nikakor ne. Od sofisticiranega jeklenega okvirja z dvojno zanko, do usnjenih sedežev, lepo oblikovanih izpušnih cevi in nenazadnje do ogromnega, 1800-kubičnega agregata. Že ob pogledu na ta bokserski motor je človeku jasno, da gre za zares mogočen stroj. Še enkrat več sem se zdrznil ob zagonu. Vsakič znova, ko se od silne moči zaziba v življenje. BMW R18 spominja na čisto pravo umetnino. V živo izgleda še veliko bolje kot na fotografijah. Še bolje pa je ta motocikel peljati. Kljub 350 kilogramom se zdi med vožnjo neverjetno lahkoten. Zagotovo ima ta lahkotnost marsikaj opraviti s postavitvijo agregata in zelo nizkim težiščem. Tudi odziv motorja na privijanje ročice za plin pri pospeševanju je hipno in izredno natančno, navor je naravnost impresiven.

Marsikoga bo morda zmotilo dejstvo, da zaradi bokserja vozniška pozicija ni značilna za cruiser, sam pa sem imel občutek, da imam s tako pozicijo na nek način več nadzora nad celotno težo motorja, hkrati pa funkcionira tudi v smislu udobja in ergonomije. Vseeno se je smiselno ogibat udarnim jamam in nasploh slabše vzdrževanim cestam, ker je zadnje vzmetenje trdo skoraj kot pri kakšen hardtailu. Lahko si predstavljam, da je ta del nekakšen kompromis za to, da se R18 kljub vsej teži pelje tako dobro in da lahko voznik tudi skozi zavoje pelje relativno dinamično. Slikovito bi lahko dejal, da BMW R18 izgleda kot »gentleman«, a te zna prisiliti v kar malo huligansko vožnjo.

Tako kot sem zaključil že pri BMW R18 Classic, bom enako črto potegnil še enkrat. Čeprav cruiserji niti po izgledu niti po načinu vožnje niso po mojem okusu, je R18 zadovoljil vsa moja pričakovanja. Izpolnil je vse tisto, kar pričakujem od kateregakoli motocikla. Razen enega. Ne morem si ga privoščit. Jan Plestenjak pa si ga lahko. To mi gre zares v nos. Ampak, če si bom zares močno želel …

Rok Rabič
foto: caranduser.com

HVALIMO:
+ mogočen bokserski motor
+ prezenca
+ vozna dinamika, glede na težo in zunanjo podobo

GRAJAMO:
– tresljaji celega motocikla v visokih vrtljajih
– izredno trdo zadnje vzmetenje