Na kaj najprej pomislite, ko vas nekdo vpraša o spominih iz otroštva? Se spomnite časov, ko so nam starši rekli, naj pridemo domov, ko se na ulici prižgejo luči? Ko so bila poletja neskončna, kolesa odložena ob robu pločnika, otroški smeh pa je odmeval med hišami do poznega večera, in mu niti najmočnejša burja ni prišla do kosti.
Prav tja, v tiste brezskrbne, skoraj filmske trenutke, nas z ekskluzivnimi posnetki popelje tudi nova skladba V naši ulici, ki jo kot prvo letošnjo predstavlja Gregor Ravnik. Gre za eno najbolj srčnih z njegovega drugega albuma Verjamem, ki je izšel lani jeseni. Besedilo je Gregor tudi tokrat zaupal mojstru besede Dragu Misleju – Mefu, pod glasbo pa se podpisujeta Marko Hrvatin in Mitja Bobič, ki sta poleg Anžeta Langusa Petrovića – Dagija in Mira Buljana sodelovala tudi pri aranžmaju.
»Najlepše ideje se pri nas zgodijo povsem spontano,« pripoveduje Gregor. »Z Markom pogosto najprej ustvariva glasbo brez besedila. Ko pa pride čas za zgodbo, skoraj vedno pomisliva na Mefa – res ima neverjeten občutek za besedo, Marko za melodijo, jaz pa poskušam vse skupaj začutiti skozi glas. Ko se vse to sestavi, navadno nastane nekaj zelo iskrenega.« In prav iskrenost je tista, ki prežema videospot, ki je tudi tokrat nastal ob morju.
»Lepo počasi pojdi gor, drži se. Kaj je lepo tukaj, Gregor?« so besede, ki zadenejo naravnost v srce že na samem začetku videospota. Med tihimi ulicami na obali se prepletajo prizori današnjega Gregorja ter arhivski video posnetki iz njegovega otroštva. Kot bi se čas ustavil, ko za trenutek ne potrebujemo besedila in se samo prepustimo nostalgiji. Ko odrasel Gregor hodi po ulicah svojega mesta, medtem ko se v kadrih oživljajo
spomini na malega dečka, ki je nekoč ravno tam odraščal.
»Prihajam iz Ankarana, ampak danes ‘naša ulica’ zame pomeni predvsem občutek,« pravi. »Občutek pripadnosti, prijateljstva in varnosti.« Smeh, jok, skrivalnice v temi in brezskrbni večeri. Ko pomisli na otroštvo, se mu najprej pred očmi prikažejo poletni dnevi, polni smeha in igre.
»Najprej pomislim na vožnjo s kolesi, na igranje s prijatelji,« se spominja. »Poleti smo bili kar vsi ves čas na ulici. Tekli smo od hiše do hiše, igrali smo se in vmes ušpičili tudi kakšno vragolijo.« Veliko teh spominov je povezanih prav z obalo – s pomoli, igrišči in majhnimi svetovi, kjer so otroci preživeli cele dneve. Prav tam se skriva tudi eden njegovih najzgodnejših glasbenih spominov.
»Spomnim se, kako sem kot otrok dobil svojo prvo kaseto. Na njej je bila pesem Lahko noč, Piran.
Takrat sem dobil tudi prvi avtogram Anike Horvat,« pripoveduje. »Ta pesem je še danes ena mojih najljubših slovenskih. Vedno jo izjemno rad zapojem tudi na odru.«
Rudi Leskovec
foto: Gregor Ravnik
