Renault Clio esprit Alpine E-Tech full hybrid 145

Ne niste prebrali narobe, spet je tu. Zato tokrat ne bomo govorili o njegovih tehničnih podatkih, detajlnem pregledu opreme, cene in podobnih temah, saj je te dodobra nedavno predelal naš uredniški »fotr«. Če se vseeno pred začetkom branja želite dodobra spoznati s testirancem se odpravite SEM.
Tokrat je Clio esprit Alpine zapeljal v našo testno floto s povsem drugim namenom. Preizkusiti smo ga želeli na daljši potovanjih in ugotoviti, ali je lahko najplemenitejši Clio dolgoprogaš ali gre primarno za živahnega mestnega malčka, ki avtocestnih potovanj ne mara?

Da si lahko odgovorim na številna vprašanja, sem se v družbi svoje boljše polovice, jesenskega sobotnega dopoldneva z njim odpravili na »morje«. Ne na jadransko morje, saj se proti njem in z njega v poletnih mesecih vije dolga železna kača in bi tako, prej kot potovalno udobnost Clia, preizkušal najine živce ter potrjeval mestno živahnost, ki jo je pohvalil že kolega Blaž. Odpravila sva se do Panonskega morja, natančneje na madžarski Balaton.

Približno 300 kilometrov dolga pot, ki je večinoma potekala po avtocesti je bila odličen poligon za preizkus udobnosti in potovalnih sposobnosti Clia. Nastavim si sedež, v navigacijo vnesem naš cilj in se odpraviva. Prvi vtis je dober, vse je na svojem mestu, volan lepo sede v roke, sedeži ponujajo dovolj opore v vse smeri, hkrati pa niso pretrdi, kazalec za doseg pa kaže približno 650 kilometrov, kar pomeni da bi pot v obe smeri moral opraviti brez postanka na črpalki.

Pri prebijanju iz centra mesta do avtoceste izdatno pomaga hibridni sklop, večino časa se voziva s pomočjo elektro motorja in pri speljevanju z mesta ob zeleni luči nama lahko sledi le malokdo. Udobno mestno izkušnjo občasno pokvari le izpraznjena baterija, zaradi katere se prižge bencinski motor in ta je presenetljivo najglasnejši prav pri hitrosti 50 kilometrov na uro, takrat se vrti v precej visokih obratih, menjalnik pa je preračunan tako, da ne glede na izbrani režim vožnje prestavo višje pretakne pri hitrosti 55 km/h.

Glede na to izkušnjo me malce zaskrbi, da se bova večino časa po avtocesti peljala s pomočjo bencinskega motorja, a je bila skepsa neupravičena. Odličen radarski tempomat, ki zna mimogrede tudi sam povsem ustaviti in ponovno speljati, nastavim na 125 km/h in tako razen nekaj odsekov skozi tunele peljeva do pomurske avtoceste.

Vožnja po avtocesti je presenetljivo udobna. Kljub nastavljeni hitrosti, se z vmesnimi intervencijami bencinskega motorja približno polovico časa Clio pelje na elektriko. Temu primerna je tudi poraba – 4,6 litrov na 100 kilometrov je na tem odseku povprečje. Pomurski odsek avtoceste prevoziva s 110 kilometri na uro in se hitro znajdeva na slovensko-madžarski meji, poraba na tem odseku je še manjša in se ustavi pri 4,2 litrih.

Do sedaj vse lepo in prav. Navigacija naju zanesljivo usmerja proti cilju, glede na njeno stalno povezanost s »stricem Googlom«, pravočasno sporoča tudi zastoje in ostale nevšečnosti na poti, sedeži pa tudi po 200 prevoženih kilometrih delujejo udobno in po nekaj nastavitvah tudi pri sopotnici ni več pritoževanja glede sedenja.

Zapustiva udobje naših avtocest in nadaljujeva po madžarski magistralni cesti. Prvih nekaj kilometrov je cesta gladka in vožnja je enako udobna kot do sedaj, a se to kaj kmalu spremeni. Na cesti se pojavi vse več lukenj postane pa tudi bolj zavita in razgibana. Kaj to pomeni za podvozje Clia, ki se pelje na precej športnih dimenzijah pnevmatik? V bistvu nič slabega. Še več, vožnja je tudi po luknjastih cestah prijetna, podvozje ni pretrdo, ne presneti pa ga praktično nobena sprememba podlage. Med zavoji deluje zelo suvereno nagibanja praktično ni in malce trše podvozje pride prav, da kanček adrenalina z odlično bočno oporo sedežev sprostim po razgibanih cesti.

Po malce bolj dinamični vožnji sem pričakoval, da se bo poraba malce dvignila, saj je navor elektromotorja, ki ga ta ponuja ob izhodu iz zavojev dober, a sem se zmotil, poraba se je na tem odseku celo spustila. Ko se ustaviva ob jezeru in pregledam podatke, le-ti pokažejo, da sva porabila zgolj 3,8 litra na 100 kilometrov.

Po krajšem predahu in sprehodu ob jezeru, enako pot opraviva še v nasprotni smeri, z nekaj vmesnimi postanki za ogled lokalnih lepot prispeva nazaj na izhodiščno točko.

Pred izstopom iz avta na hitro preverim podatke o prevoženi poti. Na približno 600 kilometrov dolgi poti je Clio v povprečju porabil 4,4 litra na 100 prevoženih kilometrov, števec za doseg pa kaže, da je v rezervoarju še vedno dovolj goriva, da bi z njim lahko prevozil dodatnih 130 kilometrov.

Je lahko Clio torej tudi maratonec? V kolikor ne potrebujete velikega prtljažnika in se na daljše poti ne odpravljate v večji skupini ljudi, je testirani Clio povsem spodoben dolgoprogaš. Z udobnimi sedeži, zanesljivo navigacijo, zelo dobrim podvozjem in presenetljivo majhno porabo je presegel moja pričakovanja, kljub vsemu pa malce grenak priokus ostane, ko pogledam na cenik, saj se s prodajno ceno postavi ob bok avtomobilom višjega razreda.

Matej Grofelnik
foto: caranduser.com