Volkswagen Taigo R-Line 1.0 TSI DSG

Pisali so se časi, ko sta Golf in Polo narekovala prodajne številke Volkswagna v naši mali deželici. Časi, ko je bil nemški ljudski avtomobil »Volks Wagen« resnično »volks« oziroma ljudski. Veliki izmed dvojice je tvoril lasten segment, dvigoval letvico z vsako nadgradnjo in se preko novitet podajal bližje premijcem kot konkurentom ter se tako postopoma, a vztrajno oddaljeval od svojega inicialnega poslanstva, ki ga je ustoličilo na vrh prodajnih lestvic. Danes, v 2020-ih, na asfaltu kraljujejo križanci vseh vrst, ki postopoma izrivajo desetletja uveljavljene modele in VW pri ni izjema. Njihova ne-električna SUV serija T ima trdne prodajne cifre, vendarle pa so šefi v Wolfsburgu prepričani, da bi se dalo pri kompaktnih mešancih iztržiti še kak odstotek ali dva prodajnega kolača. Tu v igro zapelje Taigo, poskusni zajček Nivus iz Latinske Amerike, ki si je uspešno utrl pot na Stari kontinent. Zakaj ne Nivus in kaj je pravzaprav Taigo?

Nemci so ostali tradicionalno pragmatični in Taiga pravzaprav razvili iz šeste generacije Pola. Z njim si namreč deli kar nekaj sestavnih kosov (vetrobransko steklo, stranska vrata, streho, ipd.), vse z namenom zmanjšanja stroškov razvoja in poenotenja proizvodnje ter nenazadnje najbolj pomembno – znižanja stroškov. Masko vozila so vseeno precej spremenili, jo pošteno dvignili in Taigu zagotovili sodoben in robat izgled z dinamično padajočo streho – SUV kupe v neformalni debati. Poleg bolj poskočnega videza so Nemci dodali še eno praktično zadevo – prostornost. Taigo ima namreč večji nahrbtnik kot vsi njegovi bližnji sorodniki (T-Cross, T-Roc in Golf).

Tudi pri pogonski tehniki ni bilo pretiranega izgubljanja časa, saj so Taigu namenili zgolj dve bencinski opciji z litrskim in 1.5-litrskim TSI postrojem, ki je opcijsko uparjen s samodejnim DSG pretikačem. V vsakem primeru sta gnani zgolj sprednji kolesi, zato o terenskih dogodivščinah ne gre premlevati. Zdi se, da so Nemci po dolgem času iz naftalina potegnili dobro poslovno odločitev, saj je Taigo vsestranski avtomobil za soliden kup cvenka. Zdaj, ko smo povest o kupejevskemu križancu dodobra prečitali, si oglejmo izkaz najbolje oplemenitenega Taiga R-Line v praksi.

Kupejevsko osnovanemu križancu se R-Line trenirka poda kot pajkice atletinjam, saj všečno podobo spremeni v športno s poudarjenimi oblinami. V nakupovalno košarico prinese kar nekaj črnih oziroma kromanih dekorativnih elementov, IQ.Light LED matrične žaromete, stopalke iz legiranega jekla in podobne R-Line rešitve. Videz, ki nekoliko razbije T-Crossovo »odsekanost« in vnese nekaj več športne elegance v paleto kompaktnih VW križancev.

Ko odprete duri Taiga vas tam pričakuje dobro znana VW arhitektura, delno digitalizirana z nekaj esencialnimi stikali. Tu moram obvezno pohvaliti vrnitev volanskih tipk, ki so po odzivu uporabnikov zamenjale tiste občutljive na dotik. Domačno in uporabno, kot lahko zapišem tudi za ročno zavoro namesto elektronske četudi je njena smiselnost ob DSG menjalniku postavljena pod vprašaj. Morda pa vas njena navzočnost vendarle pozitivno preseneti ob kakšnem aprilskem snegu in praznem parkirišču …

Vse preostalo je nekakšna kopija ambienta Pola ali T-Crossa – brez presenečenj torej in vse nekako na svojem mestu z nekaj pelina pri upravljanju drsnih tipk klimatske naprave. Pod črto je pozitivno zagotovo dejstvo, da se voznik na upravljanje funkcij vozila in multimedijskega vmesnika izredno hitro privadi in lahko svojo pozornost usmeri na vozišče. Še ostajamo na adutih Taiga, kamor gre umestiti še 440 litrov prtljažnega prostora. Velikost prekaša vse VW sorodne duše in poskrbi za lagodno vsakodnevno družinsko rabo oziroma zagotovi dostojno vlogo drugega vozila pri hiši.

Takisto velja za litrski trivaljnik, ki povsem zgledno vrti kolesa praznega vozila in pri tem stežka srkne več kot sedem litrov oktanskega napoja na stotero prevoženih. Na normnem krogu je zapitek znašal 6,6 litra, kar je zgledno tudi v času draginje. Za tiste bolj dinamične bo poskrbel zmogljivejši poldrugi liter zajeten kotel, medtem ko manjši v testnežu raje kot avtocestne odseke ubira mestne vpadnice. Njegovo simbiozo s samodejnim DSG menjalnikom lahko opišem kot zgledno in sila priročno v primeru mestnega potovanja. Vožnja je bila lahkotna, pri čemer bistvenega primanjkljaja sled skromnega delovnega volumna nisem beležil.

Taigo je ob enaki opremljenosti za približno dva tisočaka dražji kot Polo in tisčak cenejši od novega T-Crossa. Cena testneža je bila tik pod 28 tisočaki in glede na opremo ter cenike konkurentov ji resnično težko ugovarjam. Gre za celovit avtomobil, ki lahko služi širokemu naboru kupcev.

4 kulske

Fotrov kotiček

Ob prihodu Taiga sem malce skeptično zrl v njegovo poslanstvo, saj nisem razumel čemu bi ga Nemci sestavljali in kaj mislijo z njim doseči. Višje prodajne številke, to je jasno, pa vendar nisem takojci prepoznal njegovega mesta v VW plemenu. Po druženju je slika jasna kot nebo dan po dežju – Taigo je po res dolgem času pravcati ljudski predstavnik (nekoč) ljudske znamke.

S seboj je pripeljal nekaj precej enostavnih a praktičnih rešitev. Odlikuje ga znana VW ambientalna arhitektura, relativno veliko prostora in uporabna zasnova. Ima torej vse adute, da nekoliko vzdignjeno glavo VW-ja malce spusti in mu v zameno prinese odlične prodajne številke.

Blaž Likovič
foto: caranduser.com

HVALIMO:
+ Kupejevska streha in dvignjena postava ga dodobra ločita od Pola.
+ Stopil je nekaj korakov nazaj in pripeljal preverjene in praktične reštive.
+ Ima največji nahrbtnik med štirikolesnimi brati.
+ R-Line serijsko vključuje matrične žaromete.
+ Litrski trivaljnik z DSG-jem je dobra kupčija v malem križancu.

GRAJAMO:
– Cenovna poravnanost s T-Crossom mu utegne odvzeti nekaj kupcev.
– Čeprav nudi veliko, ni poceni.

Tehnični podatki: