Mazda 3 Sedan e-Skyactiv G122 M Hybrid Plus

Saj danes ni več novega avtomobila za 25 tisočakov, ki bi bil družinski »all round« štirikolesnik!« v en glas kričijo gostilniški poznavalci. O pa je, le pod kak kamen je potrebno pogledati. Pri Mazdi so nam tokrat v goste oddali limuzinsko trojko z najbolj skromnim pogonom in drugo stopnjo opremljenosti od štirih, kar velja za pragmatično kombinacijo, ko družina vkup nosi novčiče za drugo vozilo pri hiši. Saj veste tisto, ki je dobro tako za skok v lokalno trgovino po špecerijo kot za družinski izlet, ko prostorski štirikolesni prvak odpove. Govora je o, vsaj v večini primerov, spodnjem srednjem razredu, kjer se najdejo tako hatchi, kot karavani in nenazadnje tudi limuzine. Po ogledu opcij na trgu naši družini ob zastavljenem limitu 25-ih tisočakov prav veliko izbire ne preostane, vendar to še ne pomeni da dobijo zgolj zbirek. Mazda 3 je namreč elegantna in dinamično zasnovana limuzina, ki brez težav sprejme štiri potnike in čeprav s 450 litri v nahrbtniku ni prostorski čudež, ima nekaj kar večina konkurentov ne premore – ščepec prikrite prefinjenosti.

Druga stopnja opreme Plus glede na osnovo v resnici prinaša le večja 18-palčna obuvala, ogrevane sprednje sedeže in ogrevan volan. Ravno prav za hladna zimska jutra, ko iz toplega doma krenete proti dnevni tlaki imenovani »šiht«. In prav večja platišča so tista, ki naredijo zadostno odmerjeni estetski preskok, da se splača primakniti tistega poldrugega »jurja«, koliko želijo pri zastopniku za nadgradnjo opreme. Bela barva testnega vozila nadalje poudari njegovo limuzinsko eleganco in podobo zaokroži kot nekakšen zapeljiv bel damski plašč mično gospodično sredi hladne sezone. Niste ljubitelj(-ica) mode? Nič zato, kajti ambient tako opremljene Mazde 3 bo navdušil predvsem praktike po duši.

Sam kot tehnik zagovarjam vse vrste stikal, gumbov in knofov če želite, zato pričakovano odsvetujem tablične računalnike v armaturki. Japonci so prekomerno digitalizacijo odslovili z dobro znanim in intuitivnim vrtljivim gumbom za upravljanje multimedije, katerega po tednu dni uporabe vrtite slično kot smo nekoč takrat najstniki tipkovnico Nokie 3310, slavnega mobilnika s kačo in možnostjo ultra-hitrega pisanja sporočil. Tako lahko je, prav res. Večji vrtljiv gumb ima mini družbo, ki jo predstavlja prav tako vrtljiv gumb za uravnavanje glasnosti predvajalnika. Tudi voznikova instrumentacijska plošča je preskočila digitalizacijo in vam tako pričara nekaj »old school« izkušnje analognih merilnikov hitrosti, vrtljajev motorja, nivoja goriva in seveda še temperature hladilne vode. Morda sem malce staromoden, vendar ti podatki vozniku podajajo osnovno stanje vozila, ki bi moralo biti (opcijsko) na voljo tudi v vseh digitaliziranih štirikolesnikih – vendar ni.

Stanje pod motornim pokrovom piha na dušo cestnim romantikom. Dvolitrska bencinska klasika, brez tistega famoznega »dizelsko-oktanskega« X in z nekaj komaj opazne elektro asistence. Na papirju zmore 122 »konjičev«, kar se za današnje iskrive turbomlinčke zdi podhranjena brigada konjenice, vendar je v praksi drugače – bolje. Volumen agregata in e-asistenca ob speljevanju opravita svoje delo, zato priganjanje v višje vrtljaje v rednem prometu ni potrebno, vam pa nariše zadovoljstva poln nasmešek ko to vendarle storite. Agregat nejevoljno trese v nizkih vrtljajih, kar je mestoma moteče, prav nasprotno se godi nad 3.000 vrtljaji. Takrat se speči štirivaljni samuraj prebudi in iz dveh izpušnih cevi sprosti zamolkel a jasen zvok ugodja. Ročni menjalnik je pri Mazdi skoraj boljša izbira kot samodejni, saj s kratkimi hodi zagotovo prinaša nekaj blagostanja med sproščujočim zajemanjem hitrih zavojev. Pri tem sem dolžan navesti, da žeja pogona v povprečju komaj preseže šest litrov, a po drugi strani resda ne omogoča samozavestnih prehitevalnih manevrov. Vodljivost in udobje sta pri tem boljša, čeprav presežkov nikjer ne gre pričakovati.

In to je tudi bistvo drugega (in cenejšega) vozila. Pri Mazdi so pripravili lično in dostopno limuzino, ki jo bodo cenile tako družine kot pari, ok tudi samski. Morda je smiselno primakniti še nekaj malega za opremo po želji, vendar že v osnovi dobite precej solidno zabeljen voz. Konec koncev smo mejo postavili pri 25 tisočakih in testna Mazda 3 brez dodatne opreme zahteva prav tolikšno protivrednost. Pri zastopniku so ji dodali še nekaj varnostno-asistenčne opreme in LED žaromete kar je končno ceno dvignilo za slabe tri tisočake. Vredno? Zagotovo.

Fotrov kotiček

Iščemo majhen a velik avtomobil, skromen a dovolj zmogljiv, prostoren a kompaktnih dimenzij, in na koncu seveda še praktičen ter po meri estetskih preferenc boljših polovic. Tak avtomobil dejansko obstaja? Da, obstaja, zgoraj sem vam ga opisal. Glede na podivjane vrednosti vozil se zdi 25 tisočakov korektna cena, prav tako opremljenost in izgled limuzinske Mazde 3. Kot že omenjeno ni ravno prostorski biser, vendar to vlogo raje prepušča drugim modelom, medtem ko se sama osredotoča na več elegance in dinamične podobe.

Na dnevno tlako vas odpeljala tudi 20 ali 30 in več kilometrov daleč in pri tem ostala skromna pri porabi, predvsem izven naselij. Agregat se hitro segreje na delovno temperaturo, nima prisilnega polnjenja, medtem ko bo prtljažnik dobro pokril 95 odstotkov družinskih vikend izletov. Skratka, Mazda 3 je »all round« družinsko vozilo, kot nalašč za garažno sobivanje ob večjih družinskih SUV-jih kot sta recimo Mazda CX-5 ali celo nova CX-60.

Blaž Likovič
foto: caranduser.com

HVALIMO:
+ Limuzinska podoba. Pade v oči med poplavo vseh možnih križancev.
+ Občutek za volanom. Spominja na zmogljivejše Mazdine modele.
+ Ročni menjalnik. Vedno ga pohvalim in tudi tokrat ga bom.
+ Odločen ne izraziti digitalizaciji. Analogni števci poskrbijo za lagodje številih generacij, ne samo starejših.
+ Praktičnost multimedijskega vrtljivega gumba.
+ Dodatnih 99 litrov volumna v nahrbtniku napram »hatchu«.
+ Tih in skromen pogon.
+ Vrednost in opremljenost sta v dobrem razmerju.

GRAJAMO:
– Občasno cukanje motorja v nizkih vrtljajih.
– Odmislite prehitevalne manevre ali zajemite zares dovolj razdalje