Mazda 3 Hatchback e-Skyactiv G 150 Exclusive Line

Se tudi vam zdi, da smo se že malce najedli vse te izpopolnjenosti. Avtomobilski svet se navkljub trudu oblikovalcev in inženirjev spreminja v eno čudno sivino, ki jo električni pogon zgolj in le še bolj rine v črno-belo povprečnost. Avtomobili izginjajo, globalno nastajajo le še prevozna sredstva, ki sicer odlično služijo svojemu osnovnemu namenu – transportu – manj pa tistemu, kar je človek v drugi polovici 20. stoletja uspel iz kopice kovinskih delov in nekaj malenkosti elektronike ustvariti. Danes elektronika dominira in za seboj pušča pločevino brez zvoka in barve.

Če sem povsem korekten, je barv veliko več – tako karoserijskih kot ambientalnih in nenazadnje tudi digitalnih. Tudi zvočna zatesnjenost je boljša kot kadarkoli prej. V povprečju so avtomobili boljši, bolj udobni, bolj tihi, bolj varčni in bolj kompleksni. Ko pritisnete na tipko (ključa pač ne obračamo praktično več) se zažene multimedijski vmesnik, posebna voznikova tablica in kup elektronike, medtem ko motor pri nekaterih slišite, pri drugih pač ne. Bolj kot vse to skupaj me kot avtomobilskega romantika moti počasno hlapenje tistega pristnega vozniškega občutka za volanom. Vožnja se je prelevila v dogodivščino, ki bolj spominja na kombinacijo kina, fotelja in upravljanja najosnovnejše vesoljske rakete.

Celoten zgornji izliv ranjenega strojniškega ponosa je zgolj en vidik seveda, ni pa svetlobno daleč od resnice. Kot obliž na to rano se prileže tedenska degustacija Mazde3 v G 150 izvedbi. Ta pri Japoncih pomeni dvolitskega atmosferca pod motornim pokrovom, ki razvije povsem korektnih sto in še petdeset »žvinčeti«. Gre za malce zadržan agregat, ki spravljivo brunda v nizkih vrtljajih, a že nekaj bolj odločnega pritiska na stopalko za plin prebudi spečo radost valjev. Pozabite na sicer več kot spodobno Bose ozvočenje in svoje čute prepustite japonki z oznako 3. Vse kar morate storiti je najti vam zanimiv cestni odsek in se nanj zapeljati z dobro ogreto mašinerijo …

Če je agregat obliž, potem je odličen ročni menjalnik kot dodatni sloj bivacina na rani (nalašč ga pišem v pogovorni obliki). Kratki in zabave polni hodi kot študentski časi poskrbijo za dvig adrenalina v voznikovem krvnem obtoku. Potem je tu še podvozje in povratni odziv izpod koles, da se degustacija sprevrže v cestno kulinariko. Le še ustrezno mizo oziroma cesto si najdete in doživetje se lahko prične.

Vse to se skriva v na prvi pogled malce zadržani Mazdi 3. Exclusive Line preobleka jo sicer malce okranclja z izrazitim pridihom elegance, vendar ne tako izrazito kot to počne konkurenca. Vse to odraža tradicionalne japonske vrline, kjer prednjačita spoštljivost in zadržanost, medtem ko se Mazda3 vozniku oddolži tam kjer je to najbolj pomembno – na asfaltu. Ima pa nova Mazdina trojka še eno izboljšano reč, in sicer še višje število elektronskih varnostno-asistenčnih pomočnikov. Slednji beležijo voznikovo zbranost, opozarjajo na prečni promet, skrbijo za vožnjo po enem voznem pasu in na dolgo in široko opozarjajo na vse vrste prežečih kršitev in nevarnosti. K sreči lahko njihovo oglašanje hitro omilite preko priročnega gumba in takrat skoraj obmolknejo.

Dobra večerja terja svoj delež iz denarnice, pri Mazdi 3 v drugi stopnji opreme Exclusive Line in dvolitrski bencinski dozi z ročnim menjalnikom to nadalje pomeni 29 tisočakov. Pri uvozniku so ji dodali še paketa Design in Driver Assistance & Sound, kar končno vrednost postavi na dobrih 31 tisočakov.

4 kulske

Fotrov kotiček

Ste brali test o korejskem športno-terenskem vozu, ki ga moja boljša polovica v zadnjih nekaj letih kot prvega med vsemi izbere za svoj vsakdan? Če bi ona vozila velikanski SUV, potem družinski proračun ne bi odobril zmogljivega »fotr karavana« ali česa podobnega, temveč nekaj štirikolesnega za vsak dan. Takšnega, kar sprejme štiri odrasle in nekaj njihove prtljage ter ne nasploh precej univerzalne narave, da kdaj vskoči ko glavna družinska kočija zaradi takih in drugačnih obveznosti odpove.

V tem primeru je Mazda 3 zagotovo na vrhu seznama potencialnih kandidatov. Razlog je v mojem primeru povsem enostaven, saj lično oblikovan in na asflatu ne-izstopajoč avtomobil nudi tisto nekaj več, tisto kar danes redko najdemo a vsi iščemo – nasmeh na obrazu, ko pobegnemo digitalnemu in ekspresnemu vsakdanu ter si vzamemo nekaj minut tudi zase, pa magari za volanom.

Blaž Likovič
foto: caranduser.com

HVALIMO:
+ Siva barva, a nikakor siv videz.
+ Občutek za volanom. Nagovarja avtomobilske brbončice.
+ Ročni menjalnik. Vedno ga pohvalim in tudi tokrat ga bom.
+ Potem moram tudi vrtljiv gumb na osrednji konzoli. Odlična alternativa tapkanju po ekranu.
+ Odločen ne izraziti digitalizaciji. Analogni števci poskrbijo za lagodje številih generacij, ne samo starejših.
+ Kup varnostno-asistenčnih sistemov, ki bdijo nad prometom in voznikom.
+ Tih in skromen pogon, ki vendarle iztisne bistveno več življenja. A le če vi tako želite.
+ Vrednost in opremljenost sta v dobrem razmerju.

GRAJAMO:
– Občasno cukanje motorja v nizkih vrtljajih. Razumem, tudi meni je nelagodno sanjariti namesto hoditi po začrtani smeri.
– Redno oglašanje e-pomočnikov, ki pa zahvaljujoč enemu gumbu skoraj obmolknejo.

Tehnični podatki: