Ford Kuga 2.0 EcoBlue mHEV ST-line X

Nobeno presenečenje ni, da je glede na trenutno pihanje vetra vse več elektrifikacije, tudi pri do sedaj bolj klasično naravnanih avtomobilih, kot je bila tudi Ford Kuga.

Z aktualno tretjo generacijo so uspeli doseči največje število električno asistiranih različic pogonskega sklopa med vsemi Fordovimi modeli v ponudbi. Osebno v resnici nisem velik privrženec smernic, ki narekujejo električno prihodnost, zato je bila EcoBlue dizelska Kuga prijetno presenečenje, ki me je navdušilo precej bolj kot sem dejansko pričakoval.

Doletela me je velika sreča, da sem lahko v zelo kratkem časovnem razmaku sedel za volan samopolnilne ali klasične hibridne Kuge (več o tej različici si lahko preberete TUKAJ), nato pa presedlal za volan rahlo prečiščenega sajavčka. In glej ga zlomka, čeprav se mi je delovanje hibridne različice zdelo zelo prefinjeno, sem bil veliko bolj navdušen nad preprosto robustnostjo dizelskega motorja.

Sicer 2-litrskemu dizelskemu EcoBlue s 110 kW (150 KM) motorju pomaga 48-voltni blago-hibridni sistem, vendar je njegov vpliv zaradi zmanjšane zapletenosti skoraj neopazen in tako deluje kot čisto običajen dizel. Alternativna pomoč z zaganjalnim motorjem pomaga pri optimizaciji luknje navora z doprinosom do 50 Nm, kadar je to potrebno, za hitrejše ugašanje motorja pri jadranju in gladko delovanje stop/start sistema.

Drugi dve področji, kjer zablesti hibridna pomoč pa sta seveda malenkost zmanjšana poraba in nižji izpusti ogljikovega dioksida v okolje. Takšna dizelska Kuga je po mojem osebnem mnenju morda najboljša izbira v ponudbi, kajti v enem paketu združuje vse privlačne lastnosti novega avtomobila, športno eleganten videz, prožen motor z ekonomično porabo in praktično kabino z uporabnim prtljažnim prostorom.

Edina večja pomanjkljivost je izključno kombinacija s šeststopenjskim ročnim menjalnikom. Ne razumite me napak, v sodobni preplavi samodejnih menjalnikov je ročno pretikanje prestav stare šole izredno redek dogodek in nadvse prijetno opravilo, še posebej, če tako kot pri Kugi ročica gladko teče, a številne kupce lahko pomanjkanje izbire odvrne od nakupa, ali pa se bodo raje odločili za katerega izmed preostalih hibridov.

Če na kratko ostanemo še pri pogonu, je ta pri dotični Kugi EcoBlue speljan le na sprednji kolesni par, štirikolesni pogon je rezerviran za klasičnega dizla brez električne asistence. Zdi se kot pomanjkanje, vendar se redko kdo s takšnim športnim terencem zapodi na brezpotja, zato več kot dvokolesni pogon ne bo potreben. Za lajšanje tegob ob zmanjšanem oprijemu so inženirji namreč vgradili izbirnik voznih profilov, ki lahko prilagodijo delovanje nadzornih sistemov glede na podlago.

S svojo športno obarvano vozno dinamiko in lego na cestišču se Kuga pelje izredno čvrsto, k temu doprinese tudi ST-Line paket z rahlo tršim vzmetenjem ter bolj direktnim krmiljenjem. V času testnega cikla, sem s Fordovo lepotico preizkusil številne različne situacije, ki bodo takšen avtomobil doletele pod okriljem normalnega uporabnika. Naravnost od prevzema je pokazala svoje kompetence v vrvežu mestnih ulic, kjer se je izkazalo, da ji kljub nekoliko večjim meram ni težko slediti prometu, le samo podvozje je zaradi kančka športnosti malenkost nedopustno do nepravilnosti vozišča.

Drugo področje, kjer praktično najbolj zablesti, so daljši izleti na odprtih cestah, kjer se pokažeta udobno požiranje kilometrov in ekonomičnost dizelskega motorja. Na vijugastih cestah, navkljub višjem položaju, nariše kakšen nasmešek na obrazu, saj se pelje izredno dinamično, skoraj na ravni nižjega Focusa, kar je Kugina velika prednost pred nekaterimi pomehkuženimi konkurenti. Kot nalašč za fotre, ki ne želijo pozabiti zabave, ko morajo ob prirastku svojo strupeno raketo zamenjati s senzibilnim družinskim SUV-jem.

Daljše odprave velikokrat zahtevajo tudi praktičen in zajeten prtljažnik za vso dopustniško kramo, kar Kuga odločno pokriva s 502 litrskim prtljažnim prostorom. Res, da ni na ravni nekaterih germanskih konkurentov, ali vselej zmagovitih Škod, vendar širok odpiralni prostor pogoltne dovolj prtljage za povprečnega uporabnika.

Zadnji pravi preizkus se je odvil na razmeroma urejeni makadamski poti s kakšno večjo udrtino, kar je simuliralo brezpotne podvige večjega deleže uporabnikov, ki se podajo na hribolazniške izlete ali v domačo zidanico. Oddaljenost od tal je zadostna, da nebi nasedli na kakšni grbini, elektronski pripomočki vselej nadzirajo zdrs pogonskih koles, dizelski motor pa vse skupaj povije z oblico navora za gladko speljevanje.

Skratka, pri Kugi EcoBlue gre za popoln skupek različnih področij v eni celoti, ki me ponovno popeljal v razmislek, zakaj iz ponudbe počasi izumirajo dizelski motorji, glede na to, kakšne imajo v resnici prednosti.

Žiga Kolman
foto: caranduser.com

HVALIMO:
+ Dinamika. Kljub minusom, ki jih prinaša SUV zasnova, odločno pokriva področje dinamične vozne izkušnje.
+ Motor. Dizelski motor v kombinaciji z ročnim menjalnikom prinaša veliko prožnosti in ekonomično porabo.
+ Videz. V primerjavi s staro generacijo je bolj eleganten in apelira na ljubitelje športnega videza.
+ Vsestranska uporabnost. V eni celoti so združene vse lastnosti pravega družinskega avtomobila.

GRAJAMO:
– Ročni menjalnik je odličen, vendar bi bila dobrodošla možnost izbire samodejnega.
– Pomanjkanje izbire štirikolesnega pogona v sodelovanju z EcoBlue dizelskim motorjem.