BMW R1250RT

Kar je na štirih kolesih BMW-jeva »petica«, je BMW R1200RT na dveh. V mislih imam karavansko izvedbo serije 5, ker ima prtljažnik. Ogromno prtljažnika. Vedno je tudi do vrha založena z novo tehnologijo, je sinonim za udobje, ob tem pa se vedno tudi odlično pelje. Torej vse, kar velja tudi za R1250RT.

Prvič sem ga vozil in bil prvič prevzet. Če bi ga moral opisat v enem samem stavku, bi zapisal, da BMW R1250RT v vizualno popoln paket združuje udobje, uporabnost in športnost. In vsega ogromno. Na zunaj je zelo velik, zelo opazen, neverjetno prezenten. Zares ga je precej težko spregledati. Videti je razkošen in drag. Roko na srce ta motocikel v resnici niti približno ni poceni, a prestiž se kakopak drago plača. Takoj drugi vrhunec za videzom je udobnost sedenja. Tako za voznika, še precej bolj pa za sopotnika.

S tem nimam v mislih samo udobnega, bujno oblazinjenega sedeža ampak je zares dober položaj sedenja, celotna ergonomska zasnova. Zelo redko najdem motocikel, v sedlu katerega bi se dobro, varno, stabilno in samozavestno počutil tako nekdo visok 170 centimetrov, kot tudi nekdo, ki v višino meri dva metra. Še posebej med vožnjo, manevriranje na mestu pa zna biti predvsem zaradi širine, precej nerodno. BMW R1250RT je v tem pogledu ultimativen potovalnik, a bi se osebno vseeno ognil takšni oznaki. Ne ker to ne bi bil, ampak, ker je mnogo več.

Vožnja s klasičnim potovalnikom lahko namreč hitro postane preveč sproščena in ležerna, ta motor pa ima nekaj, brez česar si sam vožnje z motorjem niti ne znam predstavljati. Ima športnost. Zna spodbosti, zna zbuditi, zna razširiti očesne zenice, ko se cesta zvije. Kljub niti približno skromnim proporcem in relativno zajetni masi, se neverjetno samozavestno zapodi v ovinek. Prav neverjetno lahkoten je, nekako kljubuje zakonom fizike. To je tisto, kar pri motociklu verjetno osebno najbolj cenim. Spet nekomu drugemu bo morda več pomenila tehnološka dovršenost in BMW R1250RT ima tudi v tem smislu zares malo tekmecev.

Izjemen je že pogled na armaturno ploščo, kjer kraljuje ogromen 10-palčni zaslon, ki združuje različne instrumente in dodatno omogoča dostop do praktičnih funkcij, kot so multimedija, navigacija in povezljivost. Testni motocikel je bil opremljen celo z radarskim tempomatom, ogrevanimi sedeži in pazi to – centralnim zaklepanjem prtljažnih kovčkov in shranjevalnih prostorov ter električnim pomikom vetrobranskega stekla. Vsa stikala so ergonomsko razporejena, po nekaj dneh sem zelo dobro vedel, s katerim stikalom upravljam katero funkcijo in kje je nameščeno, tako da je odvračanja pozornosti od ceste relativno malo, a po mojem mnenju vsekakor še vedno preveč. Preden se recimo dokoplješ do vklopa gretja ročic, lahko skoraj doktoriraš iz informatike. Zagotovo tega ne počnite med vožnjo.

In ponovno sem najboljše pustil za konec. Pogonski sklop kakopak. Resno razmišljam, da bi od BMW-ja kupil samo ta 1250-kubični bokserski agregat in si ga postavil v vitrino v dnevni sobi. Skupaj z vrhunskim šeststopenjskim menjalnikom in Akrapovičevim izpušnim sistemom. Celota deluje neverjetno skladno, izredno dinamično, a hkrati ne preveč živčno. Krivulja navora raste popolnoma linearno in vrh doseže pri 145 njutnmetrih pri 6250 vrtljajih na minuto. Zvok pri teh obratih je sanjski in prav nič podoben tistemu pri klasičnih velikih potovalnih motorjih. Glasbo, ki igra iz zvočnikov, nameščenih ob vsaki strani zaslona, z lahkoto preglasi. Tako ali tako mi je ljubši zvok motorja in izpušnega sistema.

»Petica« na dveh kolesih torej. Prav zares.  Tako kot tista na štirih kolesih je tudi ta na dveh eden najbolje prodajanih športnih potovalnikov na planetu. In po tem tednu mi je kristalno jasno zakaj.

Rok Rabič
foto: caranduser.com

HVALIMO:
+ ergonomija, udobje
+ vozna dinamika
+ ogromno prtljažnega prostora
+ cel kup tehnoloških cukrov
+ pogonski sklop

GRAJAMO:
– vsa tehnologija zna biti tudi moteča, predvsem prebijanje do nekaterih funkcij preko zaslona
– motocikel ni pretežak, a je izjemno zajeten, zato je manevriranje na ozkem prostoru precej nerodno