Opazki kot sta »kraljica odstavnih pasov« ali »najboljši prijatelji lastnikov so mehaniki« sem tudi sam često kasiral na svoj račun po prihodu limuzinske Alfe Romeo 156 na dvorišče domačije. Veliki pok navdušenja nad italijansko »cuore sportivo« (it. športno srce) se je sicer zgodil že nekaj pomladi prej na zapuščenih barjanskih kolovozih, kjer smo se kot samouki oziroma otroci proste reje učili osnov avtomobilske vožnje. Med yugote in bolhce, ki so nam jih »uredili« polnoletni člani močvirske bratovščine, je med drugim zapeljala tudi Alfa Romeo 33 s svojim 1,5-litrskim športnim srcem, da je bila evforija še toliko višja pa je poskrbela odstranjena blokada motornih vrtljajev. Zato smo jo pred zasluženim pokojem nemalokrat gnali do 8.000 vrtljajev in več, česar močno načeta mehanika pod motornim pokrovom ni zdržala prav dolgo. Naposled vseeno dovolj, da je zanetila iskro …
Ko sem čez nekaj let med guljenjem študijskih klopi opravljal skoraj redno delo na eni izmed javnih raziskovalnih inštitucij je na bančni račun nakapljalo dovolj, da sem si lahko omislil rabljeno Alfo Romeo 156 in njen »cuore sportivo« 1.8 Twin Spark z iskrivimi 144 konjiči. Na račun prenekaterega pivca in izleta manj sem ji dodal še čedne 17-palčne salonarje, ki so atraktivno limuzinsko podobo dopolnili kot zadnji kos mozaika samega Cavallinija. Kasneje je sledil preskok v družinsko življenje in od svoje italijanke sem moral vzeti slovo. Čeprav je bila visoko na seznamu želja bohotno opremljena 159-ka, bo ta želja (zaenkrat) ostala neizpolnjena. Germanski ali japonski cestni verniki ste si sedaj verjetno oddahnili, tisti ki ste kdaj imeli priložnost degustirati prvinske Alfine modele, pa zelo dobro razumete o čem pišem – o pristni apeninski kombinatoriki dinamike, elegance in udobja. A kaj, ko ta že praktično dve desetletji počiva kot Kralj Matjaž pod Peco …
Po modelu 159 si Alfa Romeo nikakor ni opomogla, kot da so šefi v Torinu ostali brez pravih idej. Morda je težava v tem, da so se selili iz prestolnice Lombardije v Piemont? Kakorkoli, poskusi oživitve znamke z lansiranjem modela MiTo ter reinkarnacija serije 147 z Giulietto so se izkazali za strel v prazno. Bistveno več navdušenja in pričakovanj smo alfisti gojili nad večkrat na papir vrnjeno Giulio kot naslednico 159-ke, vendar kljub zares čedni podobi ta ni dosegla pričakovanj svojih stvarnikov. Živimo v dobi športnih terencev in križancev vseh vrst, zato je šele Stelvio, kateri temelji na plečih Giulie, malenkost otoplil položaj znamke in nakazal svetlobo odrešitve na koncu dolgega črnega tunela prodajnih rezultatov. Prižig bakle, ki bo vodila do izstopa iz te negativne vertikale skoraj zagotovo predstavlja zadnji Alfin model Tonale – kompaktni SUV, ki je sodobna revitalizacija zbirateljskega športnika Alfa Romeo Sprint Zagato, »poslednjega mohikanca« pred zaključkom prehoda Alfe Romeo k Fiatu ob koncu 1980-ih, in mestoma tudi kupejevske Brere.
Danes so vozila bolj kot kadarkoli podvržena svoji funkciji in posledično bledenju pristnih vozniških emocij. Znotraj koncernov se tehnika in žal tudi podoba izmenjujeta kot dude med malčki v vrtcu, zato je Tonale kot nekakšen svetilnik sredi razburkanega oceana povprečnih oblikovnih idej. V uredništvu smo složni kot severnokorejska partija, da je Tonale estetsko sila izstopajoč štirikolesnik – kot redek primer v pozitivnem smislu. Prepoznavne Alfine linije s pridihom modernizma so poskrbele za dvig utripa praktično slehernega sopotnika in mimoidočega. Glave ob cesti so se obračale kot že dolgo ne, zato bojazni glede podobe ni. Ta ima močno milansko identiteto s prepoznavnim »scudetto« lebdečim ščitom na maski ter nezamenljiv svetlobni podpis. Alfina znamenita karoserijska barva je sicer dirkaško rdeča, vendar moram zapisati, da je Montreal kovinska zelena povsem ustrezala testnežu, saj je nekoliko je umirila njegovo dinamično prezenco in na dan povlekla eleganco sodobnega elektrificiranega pogona.
Navdušenje ne popušča niti ob odvitju tega štirikolesnega darila. Športno zasnovan interier je prežet s črnim usnjem, alkantaro in rdečimi šivi. Mestoma je (takisto zunaj) dodana italijanska trobojnica in praktikom na srečo so ohranjena bistvena stikala za krmiljenje vsakodnevnih voznih funkcij. Vse skupaj zaokrožijo športna grafika na voznikovem 12,3-palčnem digitalnem zaslonu, gumb za zagon vozila na volanskem obroču ter vrtljivo »DNA« stikalo za izbiro voznega profila. Ob športnosti in udobju ambienta mu pretirane prostornosti ne gre pripisati, dasiravno tej odliki Alfa Romeo nikoli in nikdar ni bila zvesta. Štirje odrasli daljšo pot vendarle prestanejo brez obiska kiropraktika, medtem ko bodo lahko v nahrbtnik vozila spravili do spodobnih 500 litrov prtljage. Volan dobro sede v roke, prav tako fiksne in zajetne obvolanske prestavne lopatice menjalnika, ki sled svojih dimenzij ovirajo dostop do ročic izza njih. Redek zdrs Italijanov, ki zahteva kar nekaj privajanja, da oprimete želeno stikalo in ne pretikača zobnikov.
Do tu se vse sliši skoraj neverjetno za (le po mnenju anti-alfistov) »napak polno« Alfo. Vsak dober roman ima svoj zasuk v zgodbi in pri Tonaleju to odraža njegov skromni pogon. Ta je pričakovano hibridni, v našem primeru blago hibridni, čeprav ni zgolj to. Je nekaj vmes, zapleteno bi obkljukali na socialnem omrežju. Inženirji so namreč 1,5-litrskemu turbobencincu v družbo poslali 48-voltni elektromotor z močjo 15 kW, ki ob borni bateriji zadošča zgolj za počasno manevriranje na parkirišču in občasnemu dopolnjevanju nizkih motornih vrtljajev štirivaljnika s solidnimi 96 kW oziroma 130 KM. Siromašna pogonska tehnika ozirajoč prezenco avtomobila in zmogljivost podvozja, saj se pogonska dvoživka dinamiki upira na prav vse načine. Fundamentalnemu elementu znamke torej. Narobe svet? Deloma, saj malenkost skazi končno, pod črto več kot odlično izkušnjo. Karoserija rada zajame zavoje kot kalifornijski deskarji valove, ambient je na visokem »Alfista nivoju«, zato manjka le še pika na i pod motornim pokrovom. Verjamemo, da je enak pogon z agregatom navitim na 160 »žvinčet« malce bolj poskočen, medtem ko bi bili apeninski puristi zadovoljeni zgolj z dvolitrskim turbobencincem, ki zmore zdravih 260 KM in prihaja brez e-asistence. Drži pa tudi, da dotični agregat v povprečju ne bi spil zgolj 6,1 litra oktanskega napoja, kolikor je na normnem krogu zahteval hibridni testnež.
4 kulske
Ker je Tonale premijec med kompaktnimi križanci ne pričakujte diskontnih cen iz tržaških tržnic. Bogat lansirni paket opreme Speciale, v katerega so odeli testneža, z najdražjo karoserijsko barvo v vrednosti 1.750 zahteva preko 40 tisočakov na bančnem računu. Občutno. Vendar v finančno notesnik vrzite najlepšo obliko segmenta, visoko in kvalitetno opremljenost športno orientiranega ambienta ter sodoben hibridni pogon pa boste kaj hitro dobili brzojavko, da je Tonale najcenejši med konkurenti.
Fotrov kotiček
Veste od kod izvira Alfa Romeo? Iz severozahodnega predmestja Milana, prestolnice mode, kjer danes v spomin na nekoč zajetno tovarno Arese stoji muzej zgodovine te italijanske avtomobilske znamke. Zatorej se lepotnemu privlaku njihovih modelov ne gre čuditi, še manj mu oporekati. Tonale ima prav vse kar definira dobro Alfo Romeo, le da mu evropski birokrati ne pustijo zadihati s polnimi oktanskimi (ali dizelskimi) pljuči, saj bi takrat bojda emitiral preveč okolju škodljivih emisij. Zato so na Stari kontinent spustili le elektrificirane različice, pri čemer najbolj zmogljivo priključno-hibridno še čakamo.
Alfa Romeo se vendarle ne kupuje zaradi okoljevarstva temveč povzročanja avtomobilskih emocij, ki so pod prisilo evropske zakonodaje že davno porinjene v ozadje. Da bi Italijani obstali so bogovom iz Bruslja žrtvovali pogon, zato Tonale prednostno nagovarja umirjene ljubitelje estetike in manj vsakodnevne cestne uživače. Pravi alfisti se bodo namreč težko sprijaznili s podhranjeno motorizacijo, ki je k sreči ohranjena v Giuliji in Stelviu. Vendar kako dolgo še?
Blaž Likovič
foto: caranduser.com
HVALIMO:
+ Prezenca. Tonale ne potrebuje potnega list za izkaz pripadnosti Alfi Romeo.
+ Evolucija zunanje podobe je uspela nad pričakovanji.
+ Svetlobni podpis. Tako sprednji kot zadnji, najlepši pri Alfi ta hip!
+ Platišča v obliki številčnice, ki izhajajo še iz legendarnega modela 33 Stradale.
+ Ambient kot se šika: športen, lep in kvaliteten.
+ Usnje, alkantara in rdeči šivi. Je lahko še bolje?
+ Odziv multimedijskega 10,25-palčnega osrednjega zaslona je hitrejši od konkurence.
+ Športna grafika voznikovega prikazovalnika.
+ Poraba. Vsaj ena svetla točka pogona.
+ Tonale ne stoji, temveč voznika čaka …
GRAJAMO:
– Pogon. Saj vem, da je v skladu z EU normami, vendar to pač ni Alfa.
– Mestoma zaspan odziv menjalnika z dvema sklopkama.
Mere dolžina/širina/višina (mm) | 4.528 / 1.835 / 1.601 |
Medosna razdalja (mm) | 2.636 |
Prostornina prtljažnika (l) | 500 |
Teža (prazno v./dovoljena) (kg) | 1.600 / 2.135 |
Agregat | Turbobencinski, štirivaljni, vrstni |
Delovna prostornina (ccm) | 1.469 |
Največja moč pri vrt./min. | 96 kW (130 KM) pri 5.750 |
Največji navor pri vrt./min. | 240 Nm pri 1.500 |
Največja hitrost (km/h) | 198 |
Pospešek 0 – 100 km/h (s) | 9,6 |
Posoda za gorivo (l) | 55 |
Poraba po EU normah (l/100 km) | 5,7 – 6,1 |
Poraba goriva na testu (l/100 km) | 6,1 |
Emisije CO2 (g/km) | 129 – 139 |
Cena osnovnega modela (v EUR) | 39.000 |
Cena testnega modela (v EUR) | 40.750 |
Uvoznik | Avto Triglav d.o.o. |
Spletna stran | www.alfaromeo.si |
Oblika je res huda!
Tole je za vse une ljubljanske metriće!!!
Metrići se vozjo s Peugeoti, tale je za ljudi z okusom 😉