Priznam. Sem ljubitelj japonskega giganta. Pravzaprav, če pogledam na mizo okoli sebe, ugotovim, da je Sony vsakodnevni sopotnik v mojem življenju. Od kompaktnega fotoaparata, telefona, Playstationa, tablice … Nekateri bi lahko dobili vtis, da je ljubitelj določene znamke tudi bolj pristranski, toda sam se bolj usmerjam k temu, da prežim na vsak njihov korak in iskati razlog, da „ljubezen“ najdem drugod.
Da ne dolgovezim in se posvetim področju mobilne telefonije. Pri Sonyju sem vedno cenil, da je skrb za potrošnika na prvem mestu. Brez nepotrebnih nategov, kot so jih denimo privlekli na plano ljubitelji korejskega giganta. Če prisegate na kompaktne telefone (velikost 4,6 palca, kot v testnem primerku) – sam namreč še vedno najraje posežem ravno po tej velikosti – potem ste se vedno morali soočati s številnimi kompromisi.
Pri Samsungu so pred leti predstavili Samsung Galaxy S3 Mini, ki na primer ni imel niti samodejne osvetlitve, ali podprto pisanje z vibriranjem. Nekaj kar je bilo v tistem času tako samoumevno, kot dobiti pri avtomobilu štiri pnevmatike. No, pri Sonyju so njihove kompaktneže opremili na moč podobno kot so bohotili njihovi večji bratje – ponavadi kar zastavonoše in prav nikjer niste dobili občutka, da ste z manjšim modelom dobili, hmmmmm, kako naj se lepše izrazim … večji nateg!
In kaj boste dobili z X Compactom? Na žalost je prva neprijetna izkušnja ta, da je Sony podlegel dosedanji praksi ostalih proizvajalcev. Pred tem je obstajalo pravilo, da „malčke“ poganja enak procesor kot večje brate, tokrat pa ima Xperia XZ procesor snapdragon 820, kot večina zastavonoš, X Compact pa snapdragon 650, ki ga bomo našli predvsem srednjem razredu. Dobra plat tega dejstva je ta, da so performanse teh čipov že tako velike, da bodo razlike opazili le najbolj zahtevni uporabniki – pogosto tudi ti ne.
Glede zunanjosti telefona se mnenja krešejo. Predvsem glede same kakovosti. O sami kakovosti je seveda nesmiselno izgubljati besed, saj je to vprašanje bolj za kemike. Morda bolj zbode v oči t. i. klavirska plastika, ki je v primerjavi z Z Compacti bistveno bolj drseča, telefon pa po nekaj dnevih uporabe izgleda, kot da se je sprehodil čez tekoči trak in ga je vsakdo „pestoval“. Seveda lahko najlažje rešite težavo prstnih odtisov s tem, da ga zadegate v hlačni žep ali kakšno „srajčko“, ki ob tem tudi poskrbi za delno samoočiščenje. Ko je govora o prstnih odtisih, je potrebno pohvaliti njegov način uporabe. Skrit je namreč v glavnem (stranski) gumbu, zadeva pa deluje hipno in zelo intuitivno. Vsekakor dobrodošla nadgradnja.
O samem delovanju in uporabniški izkušnji ne gre izgubljati besed, saj vse deluje brez zatikanj ali kakršnih koli težav, predvsem pa bodo uporabniki androidov cenili, da pri Sonyju niso (preveč) posegali po samem operacijskem sistemu. Velja izpostaviti fotoaparat, ki je v zadnjem času tako ali tako najbolj opevana lastnost vsakega mobilnika. Zadnja kamera ponuja 23 M slikovnih točk, kar je zagotovo dovolj, je pa hkrati precej izboljšana kakovost slike napram Z3 Compacta, saj je dinamični razpon (in tudi kontrast) bistveno izboljšan.
Sam še vedno cenim fizični gumb za sprožitev fotografij (hkrati je gumb tudi bližnjica do fotoaparata), ki do polovice izostri sliko, ob polnem pritiski sproži. Kamera ne ponuja snemanja v 4K ločljivosti, roko na srce, pa v tem trenutku ta tehnologija, kljub vsemu, še vedno ni dovolj podprta (premalo naprav, ki bi podpirale predvajanje), da bi odtehtala tolikšen prostor na spominskih karticah. Čeprav je zaslon zelo kontrasten, pa bi se Japonci, namesto 720p, vseeno lahko odločili za ločljivost 1080p, toda zavoljo kompaktnih mer, temu ne moremo nameniti večjega očitka.
Potegnjeno pod črto, je Sony X Compact izjemno všečen kompaktnež, ki pa bo „old school“ ljubitelje Z Compactov lahko pustil tudi precej hladne. Resda ponuja kar nekaj izboljšav, a hkrati ne ponuja vodotesnosti in tudi zmogljivost baterije bi lahko napravila kakšen korak naprej, čeravno še vedno sodi med bolj vzdržljive. Velja omeniti še, da X Compact napaja USB tipa C.
