Projektni Mini na najdaljši preizkušnji doslej

Dobro leto mineva, odkar smo uredniškemu Mini Cooperju povrnili življenje z denarnici prijazno preobrazbo. V tem času smo z njim prevozili več kot 6.000 kilometrov in to brez dodatnega popravila. Čeprav po zaključku projekta obnove nismo planirali velikopoteznih videov v stilu influenserjev družbenih platform, se je pretekli vikend možnost ponudila kar sama. Destinacija? Salzburg.

Bolj kot destinacija, nas je v razlog za odpravo v sosednjo Avstrijo, prepričalo povabilo na dogodek 1000 Miglia Warm Up Austria 2024. Druženje s klasiki je kot naročeno za našega Minija, ki se s starostjo dveh desetletij že šteje med ”mlajše starodobnike”. Zagotovo se 270 kilometrov iz Ljubljane do Salzburga ne zdi veliko, še manj nepremagljivo, a nekako se je bilo težko otresti dejstva, da bomo na pot odpeljali Minija, ki je zadnja leta povečini videval obvoznico našega glavnega mesta ter poredkoma slovensko obalo.

Napolnjen rezervoar, umerjen tlak v pnevmatikah ter preverjene tekočine pod pokrovom. Kovček zlahka pogoltne prtljažnik, medtem ko zlikane srajce obesim na zadnje stropno držalo za potnike. Žvečilke, voda in različni tipi polnilcev pa so že tako ali tako stalnica v uredniškem prevoznem sredstvu.

Jutranji štart v deževen dan ni zgledal obetavno, saj se mi je porajalo vprašanje glede zasneženega cestišča v predelu Tauren. Po drugi strani pa drži, da Mini vozi na celoletnih pnevmatikah Michelin CrossClimate2, ki se zares dobro izkažejo, tako na suhi podlagi s sofisticiranim oprijemom, kot mokri, ko morajo pnevmatike podati dovolj eksaktne informacije vozniku glede razmer na cestišču.

Z uporabo Minija smo nekako ugotovili, da je njegova idealna avtocesta hitrost med 110 in 120 kilometri na uro. Zakaj? Mestni zabavljač ima zgolj pet prestav, s čemer so motorni vrtljaji pri avtocestnih hitrosti visoki in ustvarjajo malce neprijetnega vzdušja v kabini. Sicer pa, glede na vsa dela na cesti, se je že težko peljati hitreje. Do Salzburga sem potreboval eno uro več kot sicer, saj dela in gostota prometa ne dopuščata tekoče vožnje.

Po drugi strani, pa je ravno ta zmerna vožnja omogočala občudovanje avtomobila in oblikovalskih pristopov tistega časa. Tako preprosto je seči po gumbu za aktivacijo notranjega kroženja zraka, predno zapelješ v tunel Karavanke. Da ne govorim o stikalu za pretikanje skladb, ali pa uravnavanja jakosti zvoka. Ob tem je še pregledni osrednji števec hitrosti, ki se bohoti v desetletju primerni oranžni barvi, medtem ko se mi je zdelo, da se je pokvaril potovalni računalnik, saj domet ni izgubljal številk.

Pot je minila kot bi trenil, in pri mestu Haillen sem zavil z avtoceste, kjer sem se po regionalki vozil ob čudoviti kulisi jezer do mesteca Fuschl am See. Slednji je bil začetna točka avstrijskega ogrevanja oziroma priprav voznikov na legendarno ”dirko” Mille Miglia, ki se v vsakem juniju odvija v Italiji. Podrobna reportaža bo na portalu caranduser.com objavljena danes ob koncu dneva.

Za konec še nekaj Minijeve statistike. Model z letnico 2004 ima zdaj prevoženih 156.000 kilometrov, in se je na poti iz Ljubljane do Fuschl am Seeja ter nazaj izkazal s povprečno porabo goriva 6,2 litra na 100 prevoženih kilometrov. 550 kilometrov poti je zvozil brez problema, prav tako pa ni pustil posledic na vozniku. Izjemen avtomobil, ki ima vse kar imajo veliki ter je sposoben konkurirati današnjim štirikolesnim stvaritvam.

Rocco
foto: caranduser.com