Minijeve hibe in odpravljanje le-teh

Navdušenost nad pridobitvijo ikoničnega mestnega malčka je po nekaj dnevih nadomestila zaskrbljenost. Ali smo kupili mačka v žaklju? Kaj vse moramo popraviti in kaj pravzaprav še lahko gre narobe?

Barske debate zagotovo ne pričajo v Minijevo korist, kakor tudi ne Googlov iskalnik. Saj poznate tisto, ko se z vašim telesom kaj čudnega dogaja in nato to tegobo vtipkate v iskalno vrstico spletnega brskalnika? Rezultati navadno predpostavijo vašo skoraj takojšnjo smrt. Podoben izplen dobite, če o zanesljivosti Minija vprašate strica Googla. Ne najboljši, a še vedno precej bolj optimističen kot mnenje vaškega mehanika.

Vsakdo pozna nekoga, ki je (ali še ima) Minija. Če je imel varianto S, je ta najbrž več nima. Vsaj motorja. Slednji so bili v generaciji Copperja od 2001 do 2006 na slabem glasu, čeprav je težko sklepati, ali so dejansko dežurni krivci inženirji oziroma proizvodni sestavljalci ali razuzdani vozniki sami. Še ena zanimivost je volanski drog, saj je pri nekaterih modelih, izdelanih do januarja 2004, prišlo do brušenja le-tega predvsem v primeru, ko se je veliko vozilo po slabih cestah in udarnih jamah.

Celostno gledano pa hujših težav s prvo generacijo Minija ni bilo zabeleženih. V kolikor izpustimo dizelske motorje in karoserijske ter elektronske porodne sindrome prvega in drugega proizvodnega leta, so zadnji primerki, kot je tudi naš, bili zelo solidni.

Uredniški Mini Cooper (model R50), letnik 2004, poganja 1,6-litrski bencinski motor brez turbopolnilnika. Ta je bil rezerviran za varianto S, ki je imela kakšno hibo več, zato je posledično ta atmosferc dokaj ”bullet proof”. Za nameček ga žene veriga, kar je še en plus, ob ustreznem vzdrževanju seveda.

Pod črto, smo imeli kar precej več sreče kot pameti, saj se nihče od članov uredništva ni predhodno kaj dosti ukvarjal s hibami dotičnega modela. Preprosto nam je vsem bil ta Mini všeč.

Za koliko razpreti denarnico?

Razprava okoli stroškov vzdrževanja se redko konča. Možnosti je več. Narediti popolno obnovo do zadnjega vijaka, kar verjamem da stane več, kot trenutno novi Mini iz salona, ali izvesti trendni ”restomod”, kjer se štirikolesne klasike obogati z aktualnimi tehnološkimi bombončki oziroma popraviti tisto najbolj nujno, da avto opravi tehnični pregled.

Naš predlog je, da izberete tisto pot, ki vam najbolj ustreza. Segment, ki vam je najbolj pomemben. Če so to vozne lastnosti, potem nadgradite podvozje in olajšajte avtomobil za kakšen kilogram. V kolikor se vam dopade butična notranjost se pogodite s ”tapetarjem” … Z uredništvom smo ubrali neko srednjo pot, ki bo ohranila klasika na cesti v svoji prvotni podobi, brez da bi drastično posegali v izvorno zasnovo. Iztrošene dele bodo nadomestili OEM kosi, ki so prijaznejši za denarnico in tako naprej …. a ker smo vsi člani uredništva precejšnji audiofili, smo si zaželeli izboljšanje ozvočenja ter implementacijo modernega vmesnika, brez da bi oskrunili brezčasno notranjost.

Predlagam, da gremo lepo po vrsti. Podrobnejši pregled vozila je razkril kar nekaj nujno potrebnih opravil. Kot že omenjeno, sta večja posega popravilo sklopke in hidravlične črpalke (podroben opis postopka sledi čez teden dni). Sledi kompletna garnitura svežih diskov s ploščicami ter preverba gumijastih cevčic za zavorno tekočino, ki že kažejo preperelo stanje. Seveda ne smemo mimo klasičnega oljnega servisa z vsemi filtri (zrak, kabina, gorivo) ter menjava svečk. Prtljažnik se je hitro polnil, ko smo vanj stlačili še olje za menjalnik, pokrove platišč, zadnji svetili in kozmetične elemente za povrnitev izgleda potniške kabine.

Pa veselo na delo!

*Trenutni znesek, ki smo ga odšteli za Minija: 1.000 evrov

Rocco
foto: caranduser.com