DUCATI STREETFIGHTER V4

Novi Streetfighter V4 je bil definitivno najbolj pričakovani motor letošnjega leta. Končno sem se uspela prebiti do testne vožnje in AAAAALELUJA! Velikokrat se zgodi, da o nečem, kar težko pričakujemo, zgradimo popolnoma nerealno podobo in smo potem pogosto razočarani. Streetfighter to pač ni!

V najbolj nevihtnem tednu tega poletja sem načarala vreme in ga zapeljala na izlet v Piran. Iz neznanega razloga sem si od trenutka, ko so mi potrdili testno vožnjo želela Streetfighterja odpeljat k Tartiniju na obisk. Že vnaprej sem si predstavljala, kako bo ustavljal poglede mimoidočih in koliko gledalcev se bo nabralo, ko ga bom parkirala sredi Tartinijevega trga! Tudi v privabljanju pogledov ni razočaral. Toliko vprašanj, komplimentov in radovednih pogledov še nisem naštela v eni sami vožnji.

Streetfighter je to, kar obljublja. Vsekakor se pohvali s surovo močjo V4 motorja, ampak se zdi nekako obvladana, tako da zna gospod sofisticirano paradirati tudi čez mesto, brez večjih ekscesov sva namreč obvladala tako Ljubljano kot Piran, da primorske gneče skozi drevored niti ne omenjam. Tam sem se sama sicer nekoliko prestrašeno držala ročk, ampak to je bil le odraz mojega strahospoštovanja do bolonjskega paradnega konja letošnje sezone.

Impresivno je, kako je lahko taka zverina tudi lepo uglajena. Dejansko lepotica in zver v enem. Visoke hitrosti motocikel požira brez problema in s počasno vožnjo se spopade karseda uglajeno. Seveda se vidi, da mu ni všeč, da se mora s polžjimi 50 km/h prebijati med semaforji, ampak zna (po)trpeti in dobro poskrbi za tistega, ki ga okobali.

Ker sem od nekdaj navajena na ‘gole’ motorje, me je najbolj navdušila njegova aerodinamičnost! Aerodinamika je out of this world! Na naked motorju se nisem še nikoli počutila, tako del mašine in del teama, nepogrešljiv del motorja. Kot da si zaraščen skupaj v ogrodje beštije in je tvoja tazadnja narejena za točno ta sedež.

Krilca, za katere nekateri niso bili prepričani, ali dejansko služijo namenu ali so le okras ga tako držijo na tleh, da se zdi, kot da je zaliman na asfalt. Ja, vem – romantična duša se je čisto razživela skupaj s tem frajerjem. Lep, postaven, hiter, zmogljiv in še bi lahko naštevala – kako naj se človeku ne šibijo kolena ob taki predstavi.

Vem, da naj bi šlo pri Streetfighterju V4 za slečenega Panigale V4 z nekoliko višjo in širšo balanco, ampak v mojih rokah je bil čisto drug motor. Panigale je bil meni osebno zelo težko obvladljiv, medtem ko me Streetfighterjevih 208 konjičev na lahkotnih 180 kg ni prestrašilo. Pri Ducatiju pravijo, da vso moč 208 konjev dobro držijo na uzdi s pomočjo prej omenjenih stranskih krilc in najnovejše generacije elektronike, kar so poimenovali kar FIGHT FORMULA.

Od samega začetka moje moto kariere sem vedno poudarjala, da rada zajašem stare motorje brez elektronike, kjer se zanaša motorist izključno nase, na svoje roke, noge, glavo, instinkt. Zdi se mi, da se tako še bolj povežeta človek in stroj. Pri Fight formuli sem ostala brez besed. Brezhibno sodelovanje človeka, stroja in računalnika se kaže v vsakem pospešku, ob zaviranju, da o popolnoma brezšivnem prestavljanju tega kvikšifterja sploh ne izgibljam besed. N O R O!

Njegov elektronski paket nadzoruje vse faze od začetka, pospeševanja, zaviranja, v samem ovinku in ob izhodu iz zavoja. Poleg osnovnih programov: STREET, SPORT, RACE, ki jih ponuja Streetfighter, lahko njegov pilot sam zelo detajlno nastavi vsako podrobnost v delovanju Fight formula elektronike tako, da se na cesti popolnoma zlije s svojim strojem. Še bolje pa na pisti z Akrapovičevo dirkaško nadgradnjo. Že tako impresivna moč 208 konj 1103 kubičnega Desmosedici Stradale agregata se namreč s paketom Ducati Performance poveča na kar 220 konj!

Kljub izredno tekoči vožnji pa Streetfighter nikakor ne skriva svojega BAD BOY karakterja. Kot narekuje zgodovina tega modela, je motor novega SF V4 kolikor se le da slečen in ohranja tradicijo čistih linij, dinamične povezave motorja z okvirjem, rezervoarjem, nizko nastavljena maska pa zaokroži Streetfighterjevo moč in jasno izraža njegov karakter bojevnika. V letošnjem modelnem letu je na voljo v dveh različicah V4 in V4S, obe v Ducati rdeči barvi s sivim okvirjem.

Moram priznati, da ga v svoji testni vožnji nisem gonila toliko, kot bi si morda želela prvi trenutek, ko sem ga zajahala na Milanskem sejmu EICMA novembra 2019, ampak take hitrosti pritičejo na dirkališčih. Baje se zverina tam najbolj znajde. Ampak uživala sem nenormalno v znanih ovinkih, kjer me na katerem drugem motorju pri istih hitrostih premetava kot na pobesnelem biku. Streetfighter je le odplesal lahkotni angleški valček in me na koncu kot Frank Sinatra ali Fred Astair vprašal, a to je to? Nič čudnega, da je v Bologni še vedno vrsta z naročili za njihovega novega cestnega bojevnika.

Hermina Steržaj
foto: caranduser.com

HVALIMO
+ surova moč V4 motorja
+ aerodinamičnost
+ videz

GRAJAMO
– cena

Tehnične karakteristike