Suzuki Vitara 1.4 AllGrip Hibrid Elegance Top AT

Potrošništvo. Navada, ki ne predstavlja zgolj nespametnega zapravljanja našega zaslužka, temveč sodoben način življenja. Zakaj bi popravljali, krpali, servisirali in nasploh odpravljali anomalije na tehniki, če je skoraj ceneje, predvsem pa hitreje in enostavneje stvar zopet kupiti oziroma nadomestiti.

Tako smo se naravnali kot družba, saj raje kot z razumom kupujemo z očmi, in ko se te naveličajo določene materialne dobrine, le-to enostavno zamenjamo z novo. Pri tem seveda redko kdo od nas razmišlja kam romajo te gore smeti, ki jih s potrošništvom povzročamo. Dokler ne pristanejo oziroma ostanejo na našem dvorišču, se okoli te problematike navadno ne obremenjujemo.
V podobno smer se giblje avtomobilski svet. Proizvajalci nam servirajo čedalje več digitalnih in drugačnih bonbončkov, na katere kupci pristanemo, jih doplačamo, dejansko pa vsa (odvečna) digitalizacija in avtomatizacija našega jeklenega konjička v kratki periodi po garancijski dobi kaj hitro spremeni v vrečo brez dna.

Prste vmes ima pri tem tudi statistika proizvodnje, vseeno pa velja, da želijo proizvajalci od svojih dobaviteljev iztisniti čim več za čim manj – vendar se vse nekje konča. Kaj ima to skupnega s tokratno gostjo preizkušanja? Ime ji je Vitara, Suzuki Vitara in je z nami že v svoji četrti generaciji. Zanimiv »džipek«, ki raje kot na kozmetiko stavi na kvaliteto in vsebino. Že od nekdaj …

V aktualni generaciji, ki je zapeljala k nam v letu 2015 in bila 2018 tudi osvežena, deluje robustno in terensko, kar deloma tudi je. Vseeno je po vzoru konkurentov izgubila nekaj off-road zmogljivosti in se prelevila v mestnega terenca. Tudi blagohibridni pogon je priča temu, vendar drugače v dobi elektrifikacije pogona skoraj da ne gre. Če vsemu temu dodamo še najvišjo stopnjo opremljenosti Elegance Top, ki v vreči dobrot prinaša polirana 17-palčna lita platišča, premično panoramsko streho in recimo oblazinjenje v kombinaciji umetnega usnja in alcantare, potem je jasno, da tako opremljen voz raje kot na makadam zavije v urbano središče.

Pravzaprav edini minus, ki ga lahko v tem primeru Vitari pripišem, je njen že nekoliko zastarel multimedijski vmesnik. Žal se ji leta pri tem že krepko poznajo, vendar to njenim kupcem niti ni bistveno. Zakaj? Popolnoma enostavno, ker ne kupujejo najsodobnejše tablice na štirih kolesih, temveč dobro opremljen in predvsem kvalitetno sestavljen avtomobil, po čemer Suzuki slovi. Ne deluje navidezno fino in plemenito, temveč je sestavljena korektno. Brez čričkov v armaturni plošči, škripanja vrat, mrka digitalnega zaslona, prižiganja nesmiselnih elektronskih opozoril in podobno.
Ko odpremo motorni pokrov, boste pod njem naleteli na zgolj eno pogonski možnostjo. Tam namreč domuje zgolj in le 1,4-litrski prisilno polnjeni Boosterjet bencinski agregat, vendar je od letošnjega leta naprej nekoliko šibkejši, saj zmore 129 KM (prej 140), mu pa asistenco nudi tehnologija blagega hibrida. Pravila igre okoli izpuščenih gramov ogljikovega dioksida narekujejo svoj tempo in Vitara jim, zaradi svoje globalne prisotnosti, vsekakor želi slediti.

Vendar se manjko konjenice v praksi niti ne opazi,, saj je kljub dezertaciji nekaj konjičev celotna čreda še vedno dovolj spodobna malega terenca spodobno gnati po urbanih ali odprtih ravnicah. Povprečna žeja takšne elektrificirane simbioze, ko vrčke oktanskega napoja merimo v skladu z WLTP standardi, znaša 6,3 litra, kar je popolnoma realno. Mi smo na normnem krogu namerili 6,4, vendar smo prepričani, da bi še z nekaj več vaje dosegli kak deci ali dva manj, kar je za takšnega športnega terenca spodobna cifra.

Delna prenova tehnike je Vitaro oplemenitila tudi v zaščitniškem smislu, saj že od srednjega nivoja opremljenosti Premium prinaša kar nekaj asistenčno-varnostnih dobrot višjih segmentov. Zdi se, da pri tem prekaša določene evropske konkurente in pri tem nudi kanček več »terenskosti«, ki so jo tekmeci že odvrgli kot listavci v jeseni.

Vseeno moramo priznati, da je Vitara zapeljala na čredno smer mestnih terencev in se od svojih korenin nekoliko oddaljuje. Manj kot rivali, pa vendar. Napredna pogonska tehnika, zvrhan koš varnostne opreme in celoten sestav s petico pri kvaliteti izdelave terjajo svoj kupček zlatnikov, kar v našem primeru znese 25 tisočakov in pol.

Fotrov kotiček

Ne bom trdil, da je 375 litrov prtljažnega prostora ravno družini odmerjenih, vseeno pa lahko z njimi povsem brez težav shajate 99 odstotkov časa. Vitara ima ob doplačilu katere privlačnejše barve povsem čeden in skoraj že vpadljiv videz, čeprav ne rine v ospredje. Pogon je prikrojen evropski regulativi, prav tako elektronski pomočniki, le infozabavni vmesnik šepa. Glede na ciljno skupino kupcev je to skoraj odvečen komentar, vseeno pa jih moram opomniti, da kvalitetno grajen Suzukijev športni terenec postaja mestna SUV srajca in zapušča svoje hribovske gene. Zaenkrat ji kak kolovoz ob občasnem obisku ni odveč, ob novi generaciji pa se zna to spremeniti …

Blaž Likovič
foto: caranduser.com

HVALIMO:
+ Celovitost. Čedna, ustrojena sodobnih zahtevam in širokemu naboru kupcev.
+ Kvaliteta izdelave. Zdi se višja kot pri večini konkurentov.
+ Večopravilnost. Praktično ne glede na namembnost se Vitara povsod znajde.
+ Analogna ura na vrhu armaturne plošče. Nostalgiki jo pogrešamo pri večih modelih.
+ Pogon. Kos vsaki nalogi, le športnosti ne pričakujte.
GRAJAMO:
– Multimedijski vmesnik. Žal deluje kot Gameboy Color napram večini konkurence.
– Samodejni menjalnik se na trenutke nekoliko obotavlja.