Renault Captur Techno Hybrid 145

Kmalu po vstopu v 21. stoletje je korenine pognala SUV manija, ki danes klasične karoserijske oblike izganja na vso moč kot ptujski kurenti zimo v februarju. Renault je hitro zaznal precejšnje povpraševanje tudi po kompaktnih križancih oziroma »vsesortnih« športnih terencih in v letu 2013 odgovoril s Capturjem. Morda se je na začetku zdelo, da ima ta krizo identitete in odžira prodajno pogačo »podalpskemu sinu« Cliu, a statistika ne laže. V dveh letih po prihodu v salone se je Captur povzpel med deseterico najbolje prodajanih vozil v Sloveniji, po letu 2016 pa vse do danes pa ob medgeneracijskih in generacijskih spremembah trdno drži svoje mesto med najboljšo peterico. Kaj so mu njegovi inženirski očetje in mame v Renaultu namenili v medgeneracijski posodobitvi?

Pod črto so mu prilili čajno žličko francoskega šarma k obstoječemu, ki se odraža kot prehod na sodobne Renaultove oblikovne smernice, vanj stlačili še več sodobne digitalne navlake, ki je pač »must have« vsakega novega vozila, in za konec upoštevali še zahteve družbe po rabi trajnostnih materialov in elektrificiranih pogonov. O Capturjevi podobi ne velja prelivati črnila in odpirati »šank debat«. Ta dovolj samozavestno izstopa iz neke germanske sodobne sivine, med zanimive novitete pa velja umestiti nov svetlobni podpis, kontrastno streho, medtem ko dinamične linije in 18-palčna Black Hole platišča (serijsko pri testni Techno opremi) ustvarjajo všečno podobo.

Da je Captur dopadljiv smo že nekako vajeni, visoka pričakovanja pa Slovenci gojimo do njegovega ambienta, saj je prevzel štafeto od Clia in velja za multipraktik v slovenski garaži. Njegova cilja publika so mestni uporabniki, mlade družine, aktivni posamezniki oziroma vsi, ki iščejo kompakten a vsestranski SUV. Pa je Captur res tako celosten v praksi?

Njegovi večji gabariti napram Cliu, saj je namreč daljši in višji, rezultirajo v nekaj več litrih volumna. Nahrbtnik tako vase spravi vsaj 348 litrov, v kolikor je zadnja vzdolžno premična klop pomaknjena povsem nazaj za komoditeto sopotnikov. V kolikor jo pomaknete povsem naprej, volumen prtljažnika naraste na precej bolj uporabnih 480 litrov, če pa zadnjo klop zložite, pa Captur s hibridnim pogonom pogoltne do 1.458 litrov. Prav ta vzdolžno pomična klop ter za palec višja oddaljenost od tal sta atributa, ki prepričata.

Tudi položaj za volanom je posledično malenkost višji napram Cliu, medtem ko je ambient pričakovano podrejen digitalizaciji. Techno oprema prinaša 10,4-palčen osrednji multimedijski zaslon, ki lično dopolni voznikov prav tako digitalen instrumentacijski vmesnik. Celotna izkušnja upravljanja je tako kot v Cliu dobra, boljša kot pred prenovo. Vse, tudi peščica fizičnih tipk pod zaslonom, je smiselno postavljenih, upravljanje pa je intuitivno in nič kaj naporno. Pohvaliti moram tipko My Safety, ki zategne uzdo vsem varnostno-asistenčnim sistemom po prednastavljenih željah jezdeca. Tako zgolj preko enega stikala vse pomočnike postavite v vrsto, kot ste si nekoč zamislili, medtem ko je pri konkurentih potreben vsakodnevni protokol brskanja po meniju in nastavljanja funkcij. Testnež je imel nedrja prevlečena z reliefno črno tkanino iz trajnostnih virov, vso temno sivino pa so lepo zaokrožili rumeni šivi. Pohvaliti velja še dodano panoramsko strešno okno. Tu inženirji niso dramatizirali in vse skupaj zastavili s petimi prednastavljenimi položaji oziroma stropnim stikalom s petimi opcijami. Enostavno in zabavno, palec gor!

En izmed najbolj kompleksnih hibridnih pogonov na trgu se izkaže s svojo skromno žejo v urbanih naseljih, obvoznicah in vpadnicah – bolj je mirna in enakomerna vožnja, nižji je zapitek. Pri nekaj dneh redne tlake v prestolnici je povprečna poraba znašala 5,6 litra, na normnem krogu pa dva deci več, kar je povsem spodobna cifra. Avtocesta zahteva tudi liter več, kjer pogonu mestoma manjka nekaj iskrivosti za res samozavestna prehitevanja, a tudi to je potrebno vzeti v zakup pri tako podkovanem vozilu. Glede zavojev in cestne lege pa lahko zapišem, da Captur ostaja francoz in stavi več na mehkobo in udobje kot na veselje med hitrimi zavoji.

Več centimetrov, več prostora ter višja oddaljenost od tal rezultirajo v večjem kupčku cvenka – miselno primerjam s Cliom, kot že celotno debato zgoraj. Kompleksen hibridni pogon ni razlog za boniteto, temveč še nekaj več zlatnikov na blagajni, kar na koncu znese »reci piši« dobrih 33 jurjev. Včasih si za ta denar odpeljal resen družinski karavan, ampak včasih… Nekoč si za evro spil kavo… Nekoč.

4 kulske

Fotrov kotiček

Francozi pri prenovi niso dramatizirali, temveč Capturju vstavili dovolj novitet, da bo zlahka sledil vsem modnim muham v tem najbolj priljubljenem segmentu. Resnično je multipraktik, kar drsna zadnja klop lepo dopolni. Morda vse naštete opreme ne potrebujete, a potem ste izpustili resnično šik avtomobil. V kolikor odkrižate hibrida, pa cena drastično pade (pod 25 tisočakov), da ne boste brž vihali nosove nad končno vrednostjo res lepo zaokroženega paketa s precej dodatne opreme.

Clio torej za več radosti med zavoji in malenkost nižjo porabo v praksi oziroma predvsem pri višjih hitrostih, Captur za malce več modularnosti, uporabnosti in kanček več udobja.

Blaž Likovič
foto: caranduser.com

HVALIMO:
+      Sprednji del je po prenovi bolj samozavesten.
+      Všečna sivo-črna barvna kombinacija.
+      Podobno velja za 18-palčna Black Hole platišča.
+      Vzdolžno pomična zadnja klop.
+      Uporaba Google Zemljevida v vmesniku je dobrodošla noviteta.
+      Panoramsko strešno okno s prednastavljenimi položaji.
+      Gumb My Safety za hipno nastavitev elektronskih pomočnikov.

GRAJAMO:
–        Trajnostna naravnanost je prinesla nekaj več plastike v notranjosti.
–        Motor se včasih brez resnega razloga sam poda v precej visoke vrtljaje.

Tehnični podatki: