Pred časom smo na testu gostili japonskega Lexusa. Kolegu v uredništvu se bližnji sorodnik, s ponosom Nemčije v garaži, cinično zaroga v brk in reče: No, imaš japonskega Mercedesa, kajne?“ Pa mu Blaž odvrne: „Veš, glede na to, kako se avtomobil pelje, bi lahko rekel, da imaš doma nemškega Lexusa!“
Tako nekako bi lahko povzel na hitro Šanghaj – New York vzhoda. No, ne ravno, je precej bolj moderen. Če deluje, da je New York svoj razcvet doživel med 30. in 50. leti prejšnjega stoletja in je bil takrat verjetno čudo sodobnega sveta, se zdi, da je danes tam tudi ostal. Zgradbe, ki so bile takrat ultra moderne in nepredstavljivo visoke, so v resnici danes nekaj povsem običajnega (seveda ne za slovenske razmere), arhitektura pa je tudi nekako že konkretno za časom.
No, vrli Kitajci so se domislili povsem drugačnega načina arhitekture. Super moderno so združili s tradicionalnim in dobili odličen kontrast med novim in starim. Nastal je Šanghaj … in roko na srce, še veliko drugih megalopolisov, ki so nam številnim Slovencem (in preostalemu svetu), povsem neznani, čeravno število prebivalcev v takšnih mestih brez težav preseže številko 10 milijonov.
Začnimo kar na začetku. Mi smo našo pot začeli v Budimpešti in pristali na šanghajskem letališču Pudong. Letališče je gromozansko! Samo, da se prepeljete s terminala, kjer pristanete, do terminala, kjer se „čekirate“ in prevzamete prtljago traja nekaj minut z vlakom. Če so Američani na carini ambasadorji neprijaznosti in „pain in the ass“ odnosa, so bili kitajski uradniki, bistveno bolj sproščeni in gostoljubni. Gospej za okencem se je celo malenkost skrčila obrazna mišica v nasmešek ob moji bebavi šali.
Letališče je dobro označeno in brez težav se boste znašli na/v njem. Pred potjo sem se pozanimal o ceni prevoza z letališča do centra mesta. Tam je pisalo, da lahko uporabite običajen metro ali pa hitri vlak Maglev. Ampak slednji je bistveno dražji! In res je! A če vas bo običajen metro – ta potrebuje približno eno uro z letališča do centra – stal 1 evro (tako je, en evro!) vas bo Maglev (magnetni vlak, ki je elektronsko omejen na 300 km/h) z letališča do centra pripeljal v vsega nekaj minutah … cena pa je zgolj 6 evrov!
Javni prevoz je v Šanghaju nasploh izjemno poceni. Za večino poti boste z metrojem plačali med 40 in 60 evrskimi centi! Ker so se Kitajci na začetku modernizacije želeli dokazati, je sedaj mnogo njihove (transportne) infrastrukture nekoliko zastarele. Nikakor dotrajane, le točno boste vedeli v katerem obdobju do zgrajeni. Nekako tako, kot večina lokalov na Bledu, kjer s svojimi oblazinjenimi klopmi dobesebno pričarajo duh 90-ih let prejšnjega stoletja.
Mesto Šanghaj je tako mesto številnih nasprotij, ki so našli simbiozo med seboj. Shanghai Tower je najvišja zgradba na Kitajskem (tretja najvišja na svetu), ki je vidna od daleč naokoli. Poleg 632 metrov višine, je najbolj osupljivo dvigalo, ki vas pelje 546 metrov visoko. Slednje je/so najhitrejše na svetu (v času pisanja in objave tega članka) in vas v zrak potiskajo z neverjetnimi 18 metri na sekundo (celotna pot traja vsega 55 sekund!)! Velja omeniti, da je izkušnja z njimi povsem prijetna in ne boste dobili občutka, da bodo čevlji pristali v vaši glavi. Ponoči se številne zgradbe v tem finančnem okrožju spremenijo v pravi svetlobni presežek in igra barv ter efektov dobi nov pomen. Ena od impozantnih stolpnic, ki je ne boste želeli spregledati, je tudi Oriental Pearl TV Tower, ki je predvsem ponoči ena od najlepših zgradb, kar so jih uzrle moje oči.
Omenjeno področje si je najbolje ogledati z obalnega dela, ki se imenuje Bund. Pot je široka, zelo lično urejena, v kolikor boste sprehod opravili v dvoje, bo učinek zares goričantičen (več kot najbolj romantičen), predvsem pa se je priporočljivo sprehoditi ponoči, a nič ne de, če si ga ogledate (tudi) podnevi. Kitajci so tozadevno nekoliko samosvoji. Čez reko Huangpu boste zaman iskali most/pot preko, razen, če se boste peljali z avtomobilom. Seveda se lahko odpeljete z ladjico, ali pa preprosto z metrojem.
Z Bunda se lahko odpravite na Nanjing Road, ki je razdeljena na vzhodni in zahodni del. Vzhodni del je glavno nakupovalno okrožje Šanghaja in verjemite, da bo domala nemogoče, da tam ne bi pustili nekaj novcev. No, še precej bolj verjetno je, da bo večja težava, ali boste lahko vse nakupljeno spravili v prtljago. Meni osebno precej bolj všečna avenija kot npr. Peta avenija v NY. Če v Evropi stalno obsojajo nespametnosti in odklonska vedenja posameznikov, ki se zapeljejo z avtom v množice, se Kitajci tam ne šalijo. Vse peš cone so zaščitene z dvižnimi stebrički, ob tem pa velja omeniti, da boste z večjo torbo vedno rentgensko pregledani pred vstopom na metro.
Šanghaj meri skoraj 6.340 kvadratnih kilometrov, prebivalcev pa je za 12 Slovenij, ozirioma nekje med 24 in 26 milijonov. Mesto ponuja praktično vse kar vam poželi srce. Po eni strani lahko obedujete okusno in za smešno nizko ceno, seveda pa se lahko razvajate v restavracijah, kjer boste ob plačilu računa težko držali čeljusti skupaj, saj boste mislili, da gre za neslano šalo.
V kolikor želite videti nekoliko bolj avtentično Kitajsko, imate kar nekaj predelov, kjer boste slednjo tudi izkusili. Po mestu vam, kot že rečeno, priporočamo potovanje s podzemno železnico. Mi smo šele (pre)pozno ugotovili, da so podzemni rovi res razvejani in na marsikater del mesta boste lahko prišli kar pod zemljo, kar pomeni, da dežnika ne boste potrebovali ravno pogosto. Tudi, če se boste odločili za taxi, vam ne bodo osušili denarnice.
Nasploh je Šanghaj izjemno cenovno prijazno mesto. Prebivalci so kot kopica mravelj, ki se raztepeno podijo in švigajo naokoli. Mi smo bili prepričani, da bo mesto zadušljivo od smoga, vendar je (vsaj za časa našega obiska) vse bilo več kot vzorno. Na prvi pogled bi si upal trditi, da celo boljši zrak kot v Ljubljani. Nekaj k tej trditvi pripomorejo avtomobili in motocikli, ki so od prvega do zadnjega vsi električni.
Velja omeniti, da sta na Kitajskem najbolj pogosta načina plačevanja z Alipayem ali WeChatom. Marsikje boste zaman iskali način plačevanja s kreditnimi karticami tipa Mastercard/Visa. Mi smo s seboj vzeli nekaj gotovine, ki so nam jih zamenjali kolegi, ki delajo na Kitajskem, V nasprotnem primeru vseeno priporočamo, da s seboj vzamete nekaj dolarjev in jih zamenjate na Kitajskem, čeravno je menjalni tečaj precej oderuški. Še največja težava je v tem, da v Sloveniji praktično v nobeni banki ne boste prišli do juanov, kar pomeni, da se boste morali vrniti k dolarjem in posledično menjavi na Kitajskem. Težavo predstavlja tudi WeChat, ki številnim evropskim uporabnikom ne omogoča nastavitve plačevanja s to aplikacijo. Namestite si jo sicer lahko brez težav, a jo boste lahko uporabljali bolj ko ne izključno za „četanje“. Do sedaj še ne poznam evropskega uporabnika, ki bi uspešno zaključil namestitev v delu plačevanja.
Šanghaj je, kot že omenjeno, zares ogromen, kar pomeni, da niste toliko petični, da vam mesto tega ne bi uspelo ponuditi. Zabave v klubih so tam res odlične. V mestu boste našli Disneyland, muzej voščenih lutk … Hja, tudi številni drugi muzeji so zares impresivni. Na primer Muzej znanosti in tehnologije, Muzej Šangaj, Prirodoslovni muzej, Muzej umetnosti …
V kolikor vas je Šanghaj zamikal, nikar ne oklevajte z obiskom. Resnično! Iz Budimpešte imate letalske povezave že od 150 evrov dalje (enosmerna vozovnica!). Cena parkiranja na nekoliko bolj odročnih parkiriščih z vključenim prevozom do (in z) letališča znaša približno 40 evrov, kar je zanemarljiv strošek, če vas gre nekoliko več. Vsekakor gre za mesto, ki vam bo vzelo sapo in verjemite, težko vam bo v tem mestu dolgčas. Vsekakor bi toplo priporočal, da si namestite nekatere kitajske aplikacije, saj bodo na primer Google maps konkretno „grešili“ z vašo trenutno lokacijo (ali pa vklopite VPN). Poleg tega vam priporočam predhodno namestitev e-SIM, po drugi strani pa vam bodo za majhne denarce prodali tudi fizične SIM kartice. Na ritem mesta se boste takisto hitro navadili, javni prevoz je zgledno urejen, občutek varnosti v mestu pa je tudi na najvišjem možnem nivoju. V galeriji boste našli nekaj utrinkov mesta, ki resnično živi vsako minuto v dnevu.
Boštjan Horvat
foto: caranduser.com
