Gardaland – Milano – Lago d’Orta – Lugano – Como – Alpe – Livigno

Če v vas tli vsaj malo avanturističnega duha, vam bo potopis našega izleta zagotovo lahko v veliko pomoč, kako aktivno preživeti prvomajske počitnice, podaljšan vikend, ali pa enostavno vaš letni dopust. Če vam vrh vsakega leta ne predstavlja ležanje na plaži v kampu kamor hodite že od rane mladosti, bo opisana pot nekaj, česar še dolgo ne boste pozabili. Prvomajske počitnice so sicer nehvaležna izbira, saj bo lahko zunaj 30 stopinj, po drugi strani pa tudi zmrzal ne bo nekaj, kar bi bilo nemogoče

1. dan Ljubljana – Gardaland – Milano

Mi smo se v zgodnjih jutranjih urah odpravili proti Gardskemu jezeru. Gardaland smo podrobneje že opisali lansko leto TUKAJ, so pa na praznik Dneva upora proti okupatorju (27. april) podobno idejo dobili tudi številni Slovenci, tako da je bila slovenščina prisotna na vsakem koraku, gneča pa je tudi bila precejšnja, kar je v praksi pomenilo 20-45 minut čakanja na napravo. Karte se še vedno gibljejo okoli 50 evrov, na sončen dan, pa se v park zdrenja veliko število ljudi. V popoldanskih urah smo se iz Gardalanda odpravili do Milana.

Za povsem soliden (in predvsem velik) apartma boste morali odšteti od 120 evrov dalje. Mi smo bili nastanjeni približno 2 kilometra od strogega centra, kjer so Opera Scala, Piazza Duomo, ogromna gotska katedrala, nakupovalno središče Galleria Vittorio Emanuele II, številne kavarnice … Vsekakor prijeten večerni sprehod z ogledom najbolj znanih mestnih (turstičnih) atrakcij. Na lep pomladni večer je celoten glavni trg užival ob zvoku uličnih glasbenikov in številni s(m)o se tudi zavrteli ob zvokih italijanskih serenad. Zagotovo si lahko za Milano vzamete več časa, a tudi popoldan oziroma večer je dovolj, da začutite utrip mesta.

2. dan Milano – Lago Maggiore – Lago d’Orta

S seboj smo vzeli tudi napihljiv kajak Aqua Marina Laxo, ki je bil nekako tudi razlog za začrtano pot. V dopoldanskih urah smo se povsem brez kakršnega koli stresa odpravili proti jezeru Maggiore. Italijanska ledeniška jezera so zares impresivna in ponujajo prečudovito kuliso. No, iz Milana boste do jezera Maggiore potrebovali slabo uro, potem pa je odločitev na vas, kje se želite izkrcati. S kolegom sva na drugi strani brega (približno 2-3 kilometra) zagledala čudovito ruševino na pečini in se odločila, da do tja kar odveslava. Voda v jezeru Maggiore ni ravno za hvalisanje, predvsem pa imajo Italijani na njihovih jezerih nek poseben fetiš, da gliserjem iztiskajo dušo iz motorja. In ko ste sami na jezeru v napihljivem kajaku pogosto le upate, da vas je objestni testeninar ujel v svoj fokus. S kolegom sva imela res smolo, da so se valovi čolnov okrepili ravno takrat, ko sva prispela na brežino druge strani – bil je moker do gat! Nekaj sebkov na drugi strani, hitro sušenje gat in veselo nazaj čez jezero. Po sredini jezera poteka meja med pokrajinama Piemont in Lombardija.

Jezero Maggiore je sicer precej veliko, a mi smo naš čas namenili kraju, ki smo ga izbrali izključno na Google Mapsih. Pot od enega do drugega jezera vodi preko hribovitih cest, a je pokrajina, ki jo boste uzrli iz vozila prava paša za oči. Jezero Lago d’Orta je biser Italije, ki ga boste le redko videli v turistični ponudbi. Iskreno povedano je to eden najlepših krajev kar sem jih kadar koli uzrl v svojem življenju. Kot bi nekako našel skriti zaklad. V okolici sicer ne mrgoli kampov, a Camping Orta je res vzorno urejen (trava je takšna, da boste raje bosi stopicljali po travi). Za nočitev, šotor, avtomobil in tri osebe smo plačali vsega 33 evrov! Tudi tukaj smo kaj hitro pljunili v roke in napihnili kajak. Po dobrih pol urah plovbe vas pričaka prečudovit pogled. Na sredini jezera je namreč otok, kamor peljejo tudi številne turistične ladjice. Mi smo z našim kanujem potrebovali dobro uro iz kampa do otoka. Težko je opisati vzdušje na njem. Nekako impresivno, temačno, osupljivo. Po otoku vodi krožna pot, na sredi pa – kako nenavadno – še sakralni objekti. V enem od njih je našel večni sen balzamiran veljak, čigar ime je nam ostalo nepoznano.

A Orta je še marsikej več kot zgolj otoček. Krajši sprehod ob obali iz kampa do mesteca Orta je res goričantično (nadredje zelo romantičnemu) početje. Na vrhu Orte je pod UNESCOVO zaščito kopica majhnih kapelic, ki so bile zgrajene pred tremi in več stoletji. Prijeten sprehod po zares impresivnem parku se lahko nadaljuje s spustom nazaj v mestno središče. Mi smo bili ravno v času, ko se turistov (še) ni trlo in je bilo naravnost graciozno. Kot bi se vrnili v srednji vek. Mistično, spokojno, mogočno. Orta je pustila neizbrisen pečat in je skozi moje oči eden najlepših krajev, kjer sem kadar koli bil. Dajte ji možnost, da navduši tudi vas!

3. dan Lago d’Orta – Lago Lugano – Lago di Como

Seveda pot ne mine brez težav. Čeprav smo imeli na moč všečen avtomobil, se je le ta spuntal in se prestavil v „safe mode“. To pomeni, da smo dosegli vsega 80 km/h, avtomobil je želel, da se mu dotoči „AD Blue“, a tudi po tem napitku ni želel iz varnostnega programa. Saj 80 km/h še ni taka težava kot to, da je pisalo, da se ga čez 200 kilometrov ne bo dalo niti prižgati. Nič. Avtomobil ne bo pokvaril izleta in smo se podali do Jezera Lugano v Švici. Lugano je precej mondeno (zagotovo pa zelo drago) mestece na meji z Italijo. Jezero smo, zaradi slabega vremena, opazovali zgolj z obale, a Švica kot Švica ima kopico urejenih sprehajalnih poti, tako da bo pot ob obali nadvse prijetna.

Popoldne smo se že odpravili proti najbolj kultnemu italijanskemu jezeru Como. Vožnja ob tem jezeru je … hmmmmm … raj za voznike. Večkrat sem si predstavljal, da se vozil v starem Astonu brez strehe, ali pa v Miati. Vreme je bilo idealno. Žgoče sonce je hladil nežen vetrič in kilometri so kar izginjali za nami. Tudi to pot smo se odločili za bivanje v kampu. Cene so v Italiji zares ugodne. Nekajminutna vožnja iz kampa do Menaggia ponuja slikovite poglede na sosednji breg jezera. Če imate le možnost, se podajte z ladjico v mesto Bellagio, Bellano in Varenno. Vse so tipična, a izjemno slikovita italijanska mesteca, kjer arhitekturnih presežkov in ličnosti ne zmanjka. Mi smo sicer imeli čudovito idejo, da bi sosednji breg osvojili s kajakom, a je tako pihalo, da je bil vsak zadekan v svoj anorak, za premikanje pa smo raje uporabili noge.

4. dan Lago di Como – Livigno – Bolzano

Da je jutro minilo z nekaj več srčnimi udarci, je bil zopet zaslužen avtomobil. Tokrat se mu je čez noč spraznil akumulator – to pot po naši krivdi. A kamp je kot ena velika družina, kjer so vsi hipoma pripravljeni na pomoč. Najprej smo prosili soseda šotorista, če lahko „zavergla“ avtomobil, da bomo lahko našega obudili s klemami, a je bil njegov avtomobil žal preslaboten. Hja, big bojse z avtodomi čez cesto bo potrebno pobarati. Slednji so imeli pravo skladišče vseh (ne)uporabnih izdelkov – še sreča. S pomočjo „starošolskega“ avtodoma, čigar elektriko je dovajal ogromen akumulator, smo obudili našega štirikolesnega družabnika in se odpeljali naprej.

Pot iz Coma do Livigna je odprto gledališče. Spokojno in nastopaško vožnjo ob jezeru kaj hitro zamenjajo pogledi na italijansko-švicarske vršace. Sploh vožnja čez prelaze odstira številne panorame, ki so prava paša za oči. Na trenutke se vam bo zdelo, da ste prišli v Šajersko (Gospodar prstanov), saj je vse tako zelo idilično. A pozor. Vedno preverite, kako je z odprtostjo prelazov in tunelov. Mi bi kaj kmalu ostali brez goriva, saj smo naredili odličen izračun, da bomo točili v Livignu. Vse je bilo lepo in prav, le na zaprt prehod v Livigno ni nihče pomislil. Nato je bil potreben obvoz, ki vzame nekoliko časa, predvsem pa boste za pot čez tunel odšteli nekaj deset evrov. Odvisno od letnega časa, a cene so lahko tudi do 50 evrov (v eno smer). Livigno je raj za shoppingholike. Bencin je cenejši za 30 %, parfumi nekje do 50 %, tehnika od 20 – 40 %, alkohol pa tudi do 70 %. A pozor, na meji vas lahko pregledajo, saj lahko s seboj peljete le določeno količino parfumov, akohola, tehnike … Naša ideja je bila, da bi se preko prelaza Stelvio spustili v Bolzano, a je bil tudi ta zaprt in tako smo morali iti zopet nazaj čez tunel, ponovno plačati tunelnino in pridodati kar nekaj bonusnih kilometrov. Nas je carinik pregledal šele nekaj deset kilometrov kasneje, na drugem mejnem prehodu. Nekako ni verjel Balkancu, da v torbah nismo imeli ničesar (tam res nismo imeli ničesar, ampak drugje) in se je na lastno željo spustil v brskanje po torbah … mislim, da še danes obžaluje to početje. V Bolzano smo zato prišli v precej poznih večernih urah in bolj ko ne samo prespali.

5. dan Bolzano – Ljubljana

Seveda smo ga tudi tokrat pokronali. Kolega je pripravil pravo odo genialnosti in čez noč pustil polniti „power bank“ in zjutraj je ponovno sledil električni mrk. Še dobro, da je bil lastnik apartmaja ressssss kooperativen in se v nedeljo zapeljal do kolega, ki je sočutno posodil kleme, da smo naš voz spravili v pogon. Sledila je le še pot proti Sloveniji in bližje ko smo bili, boljše je avtomobil delal. Kot bi se na domači grudi počutil enkratno, medtem pa vihal nos nad Italijo.

Omenjena pot je zagotovo izjemno doživetje takšnih, ki se radi vozijo, radi opazujejo naravo, jim ni težko sestopiti iz vozila na lepih krajih (teh je malo morje – v našem primeru jezer) in občudovati, kaj ponuja mati narava. Vsak od naštetih krajev omogoča tudi bolj umirjeno doživetje in takšen izlet brez težav podaljšate še za dan ali dva. Predvsem je osupljivo, da tovrstni izleti poskrbijo za zares denarnici prijazno popotovanje. Če se odločite za pot s štirimi prijatelji, ste malo iznajdljivi, na kuhalnik vržete ponos italije (testenine), boste takšno pot brez kakršnih koli težav doživeli za vsega 200 evrov.

Boštjan Praprotnik
foto: caranduser.com