Z Robeto na Tour de France

Prva francoska ikona je seveda Eifflov stolp, takoj za njim pa že dirka vseh dirk – Tour de France. Ker smo v uredništvu že lep čas kolesarski navdušenci, smo se po dolgoletnih pripravah (berite sprenevedanju, odlašanju, mencanju …) končno le opogumili, zbasali vse najnujneše, okobalili Robeto Apollo Family in se odpravili proti švicarsko-francoskim Alpam.

Štirje bradati primerki iz vrst homo sapiensa smo se temeljito pripravili na pot. Rezervoar s pitno vodo zmore 100 litrov, rezervoar za odpadno vodo pa 60 litrov. Kako bo to delovalo v praksi? Hja, če se ne komplicira odlično, a več o tem v nadaljevanju. S seboj je vsak za potovalko (ne)potrebščin, približno 20 plastenk vode, približno 15 plastenk gaziranih pijač (mineralna voda, cola …) in hrano za vseh prihodnjih šest dni.

Prva destinacija je bila Evian-Les-Baines – čudovito mestece ob Ženevskem jezeru na francoski strani. Pot bi po navigaciji morala trajati približno 10 ur, a smo jo mi nekoliko podaljšali. En razlog tiči, da so Italijani ravno preurejali avtocesto, kar je pomenilo nekaj več vožnje po regionalnih cestah, drug razlog je, da smo se odločili za pot preko 2000 metrov visokega prelaza Simplon, kjer smo okoli polnoči tudi pripravili „malenkost poznejše“ kosilo, predvsem pa to, da smo se šele v Švici zavedali, da bencinske črpalke pozno ponoči ne obratujejo. Tako je splavala naša ideja, da kupimo švicarsko vinjeto. Zakaj pa je niste kupili preko spleta, boste dejali? Hja, en razlog tiči v naši bebavosti in nezmožnosti predhodnega predvidevanja, drug, precej bolj bistven, pa je ta, da bi preko spleta vinjeta prišla 50 frankov in verjetno še 300 evrov mobilnih podatkov. Vsekakor manjša nespametnost ni skazila odličnega vzdušja, le na kraj kronometra smo prišli okoli petih zjutraj. Sledil je nekaj urni počitek. Postavitev ležišč je sila preprosto, spodnji del se spremeni v nadvse široko ležišče za dva, medtem ko se zgornje ležišče spusti (in dvigne) s pomočjo elektrike.

Jutranja jajca, nekaj kruha in že smo bili pripravljeni za pot do trase kronometra. Ker je Dirka po Franciji zares veličasten dogodek za Francoze, so takrat precej bolj tolerantni do kavbojskega parkiranja. Mi smo prvi dan našli super mesto, kjer je bilo dovoljeno tudi za kamperje, od proge pa smo bili oddaljeni le nekaj sto metrov. Tour je zares osupljiva dirka, ki ji ni para. Že 4 ure pred prvim kolesarjem se je trlo ljudi ob progi – noro! Dve uri pred prvim kolesarjem se na pot poda karavana oglaševalcev, ki iz tovornjakov, kombijev, avtomobilov mečejo raznorazne promocijske zadeve – od kap, majic, dresov, bonbonov, obeskov, testenin, pijač … za katere se ponavadi vname zares srdit boj. No, kronometer je na 16. etapi potekal približno štiri ure in neverjetno je, kako zelo imajo Francozi radi to dirko. Vzpodbujajo vsakega kolesarja, predvsem pa, ko sta šla mimo Paul Seixas in Pogi je završalo kot na redko kateri nogometni dirki. Ne znam si predstavljati, kako veličastno mora biti vzdušje, ko se ti 30 kilometrov odvija huronsko navijanje.

Po koncu te etape smo se zapeljali do Annecyja, kjer je sledil hiter ogled mesta, predvsem pa je večina prečudovito jezero izkoristila za osvežitev in deloma tudi tuš. Pot nas je peljala do naslednje etape v Chamberyju. Začuda smo bili na parkirišču, kjer smo preživeli noč skoraj sami. Družbo nam je delala še ena Robeta z družino, kjer pa ni bilo moč zaznati tako zenovskega stanja kot je vladalo v našem kamperju (kup kričanja in obtožb skozi cel večer, ki se je nadaljevalo tudi še v jutro). Chef Rebro je vso pot srkbel, da so se naše brbončice razvajale kot v restavraciji s tremi Michelinovimi zvezdicami – mnogokrat tudi bolje. Robeta Apollo Family ima namreč dve mizi. Osrednja je tista klasična, kjer se dva sedeža obrneta za 180 stopinj, mizo pa je moč tudi podaljšati, hkrati pa se v zadnjem delu pod dvižno posteljo nahaja še ena. Mi smo vedno uporabljali prvo, predvsem zato, ker je bilo tako najbolj enostavno. Kuhališči sta takoj zraven mize in v resnici nismo imeli nikoli težav s pripravo hrane.

V Chamberyju je potekala ravninska etapa (sam, kot ljubiteljski kolesar etape z 2000 višinci zagotovo ne dojemam kot ravninske, morda bolj takšno, ko še teden dni po njej ližem rane), ampak zares je osupljivo videti, s kakšno hitrostjo švignejo kolesarji mimo … dejansko nič kaj bistveno počasneje kot motoristi. Torej, ravninska etapa je še najmanj zanimiva, tudi karava s promocijskimi izdelki najhitreje krene mimo vas, pa še šolarji so se postavili poleg nas na utaborjeno mesto, tako da so nam zmikavti mali pobrali pred nosom kopico tako zaželenih zadev.

Po etapi je potekala ustaljen ritem. Tokrat prečudovito jezero Aiguebelette in plaža Du sougey (prisežem, da ime ni izmišljeno!). Vstop na kopališče vas bo olajšal za poltretji evro, hkrati pa imate brezplačno parkirišče. Jezero je čudovite turkizne barve, ljudi kar precej, voda prijetnih 28 stopinj, ime pa (k sreči) ne pomeni, da ne bi mogli uzreti tudi simpatične predstavnice (ali predstavnike!) nasprotnega spola.

Že se odpravimo proti naslednji hriboviti etapi, kjer smo našli brezplačno mesto za našo Robeto. Prazno parkirišče ob šoli, svež zrak francoskih planin, zopet odlična večerja, posoda s pitno vodo pa je še vedno odlično kljubovala našim potrebam. Čeprav smo imeli v Robeti tudi kemično stranišče, le-tega nismo nikoli uporabljali, sam je bilo v okolici dovolj restavracij in kavarn, kjer se je opravilo prijetno s koristnim … no, bolj nujnim. Čakanje na popoldanski prihod kolesarjev smo si tokrat krajšali z zares simpatičnim pohodom po francoskem hribovju (res vam težko povem ime, ker se mi je zdelo, da smo sredi ničesar), ki je trajal približno tri ure. Francozi so pri organizaciji TDF zares pedantni. Na popolnoma vsakem izvozu je ograja običajno pa tam tudi policist. Hribovite etape so že precej bolj zanimive, saj kolesarji vozijo s precej nižjo hitrostjo, izplen promocijske karavane je bil tokrat že zares osupljiv, ujeli pa smo tudi še en bidon – woohoooo!

Po koncu etape je sledila klasika. Novo jezero (le-ta smo si naključno našli preko Google mapsov, vsa pa so izredno lepa, čista in vzorno urejena) in pot proti mitskemu Alp de Huezu. Destinacija je bila od nas oddaljena zgolj 36 kilometrov, kar pomeni približno pol ure vožnje. Hja, ste že mislili, kajne! Za teh 36 kilometrov smo potrebovali, reci in piši točno štiri ure! Že dan pred etapo je bilo tam kot na festivalu Woodstock! Naš šofer se je nekako uspel zmeniti s policistko (iskreno niti ne vem zakaj, morda je bil tako prisrčen, morda je tako slabo govorila angleško, a nekje je ujela ime Slovenia, fan, cycling) in nas spustila na mesto, kjer smo bili oddaljeni približno 300 metrov od vznožja parkirali pa smo se kar ob pešpoti za ograjo. Zjutraj pa šok!

Kolega Sale je že ob 7. uri dvignil svojo rit in pokukal skozi strešno okno. Zaspi za dve uri in reče, da je sanjal, da je že gužva ob cesti. In res je bila! Ob 9. uri se je na mitski Alp de Huez valila nepregledna množica ljudi, kolesarjev in spremljevalnega osebja. Ta množica ni popuščala niti dve uri kasneje! Že večkrat sem spremljal kakšne velike nogometne dogodke, ampak takšnega števila ljudi še nisem uzrl. Še danes mi ni jasno, od kje so se vse privlekli. Po podatkih tamkajšnje turistične organizacije naj bi bilo na gori neverjetnih 600.000 ljudi – za dve Ljubljani!!! No, mi smo imeli ta privilegij, da nismo ravno hodili kdo ve kako daleč do vznožja, po približno petih kilometrih pa smo se tudi utaborili.

Neverjetno. Ljudi kot mravelj, nervoza v zraku, počasi so začele hoditi spremljevalne ekipe proti vrhu in na poti spuščati osebje, ki potem zalagajo kolesarje z okrepčili. Počasi prihaja karavana, tokrat so nas založili z dragocenimi spominki, da smo jih komaj še nosili, vmes dobili pikčaste majice … in nato daleč od spodaj že zaslišimo, kako se začne valiti bučen zvočni val … kolesarji prihajajo! Številni policisti na motorjih, avtomobili in nato kolesarji mimo nas! Kako to vozijo v klanec, kakšno vzdušje, dretje po gori je bilo moč slišati še nekaj kilometrov višje, ko je šel mimo nas tudi zadnji kolesar. Noro! Česa takšnega še ne! Seveda smo skoraj izgubili glasove, ko smo vzpodbujali Pogija, Mohota in Jana na poti … še zdaj smo si enotni, da je ravno zaradi nas dobil Pogi še dodaten pospešek v nogah (verjetno si je isto mislilo tudi na desettisoče ostalih slovenskih navijačev ob progi) in postavil nov rekord vzpenjanja na Alp de Huez, in sicer 35:27.Po koncu etape se je seveda nepregledna množica navijačev trumoma valila tudi z gore. Mislim, da smo čakali približno dve do tri ure, preden se je toliko „odgužvalo“, da smo uspeli našo Robeto spraviti ven in se počasi, skupaj z navijači, odpraviti proti glavni cesti.

Naslednji dan je sledila še vožnja skozi Italijo proti Sloveniji. Mi smo opravili še nekaj kratkih postankov, kjer smo se okrepčali in ogledali lokalne znamenitosti.

Ogled dirke Tour de France je zagotovo nekaj, kar mora doživeti vsak kolesarski navdušenec. Sploh gorske etapa so zares osupljive. Vsekakor potrebujete kopico dobre volje in potrpežljivosti, predvsem pa je z avtodomom obiskovanje etap na moč enostavno. Potrebno je vedeti, da se ceste nekako zaprejo približno tri ure pred startom tekmovalcev, odprejo pa približno pol ure, ko gre mimo zadnje spremljevalno vozilo (navadno temu kombiju rečejo kar metla). Francozi to dirko častijo kot božanstvo. Ljudje ob progi so res pravi navijači, ki bodrijo slehernega tekmovalca in za to dirko zares živijo celo leto. Če me vprašate, ali bi šel drugo leto zopet na dirko, bi bil odgovor verjetno ne, ampak po drugi strani je to doživetje eno najboljših v mojem življenju. Če boste s seboj vzeli še odlično družbo, je nepozabno doživetje zagotovljeno! Sam se lahko ob koncu le zahvalim še preostalim trem sotrpinom na poti, Robeta Apollo Family pa je tudi prestala naš zahteven preizkus in se že veselim prihodnjih druženj v enaki zasedbi!

Boštjan Horvat
foto: caranduser.com