BMW R18 Classic

Za začetek priznanje. Nikdar nisem bil prav zares navdušen nad motorji tega tipa. Seveda, sem kot entuziast vedno impresioniran nad njihovo pojavo, a tega fenomena nikdar nisem zares razumel. Tudi način življenja, ki ga živi povprečen lastnik takšnega motorja, mi ni ravno najbližje. Po tem tednu, lahko vse to pripišem dejstvu, da do zdaj niti nisem poskusil. Zdaj razumem.

Po tednu druženja z mogočnim BMW R18 Classic lahko razumem čar teh motociklov. V resnici ni treba biti bradat težkokategornik s preozkim lajbičem, z logotipom enega od moto klubov na prsih in mrtvaško lobanjo na hrbtu. Tudi brez tega sem se v sedlu tega motocikla počutil kot pravi, kleni bajker. Brez težav sem ponotranjil ta način življenja, povsem drugačen način vožnje. Sploh ne gre za brade, zdrgnjene lajbiče in »piskre« na glavah. Gre za uživaštvo, ležernost. Hedonizem v izvornem pomenu te besede. Pristnem in prvinskem uživanju v vožnji z motorjem. BMW R18 Classic si jemlje zasluge za konkretno razširjena obzorja. Ni najmočnejši motor, ni zares hiter, s 365 kilogrami je ekstremno težak in okoren, niti se mi ne zdi zares lep. Slednje je stvar posameznika. A hkrati me je vsakič, ko sem ga pogledal, ga osedlal in zagnal orjaškega bokserja s 1800 kubiki delovne prostornine, pustil odprtih ust. Vsakič, ko se je dvovaljnik zazibal v življenje, sem ga dojel z vsemi čuti. Prav čutil sem, kako so se mi vsakič razširile zenice, utrip se je rahlo pospešil. Vsakič sem vedel, da je to v resnici čar motorizma. Lahko si še tak orjak, lahko imaš še tako košato brado, lahko imaš še tako zdrajsan lajbič, a ta topot te vedno spremeni v dečka, ki je samo navdušen nad motorji.

In potem bi se samo peljal. Ni važno kam, ni nekega cilja, brez nekih sekundarnih misli. BMW R18 Classic je v tem smislu moderna križarka. Ima vse, kar imajo sodobni motocikli, hkrati pa s klasično oblikovno zasnovo ohranja in glasno izraža prej omenjeno prvinskost in filozofijo »nazaj h koreninam«. Sam si klasičnega »cruiserja« predstavljam točno tako, kot izgleda R18. Dolg in izredno težak stroj z radikalno velikim in glasnim agregatom v sredini okvirja. Predstavljam si ga v črni barvi, z leder sedeži, velikimi leder torbami in vsaj 50 kilogrami kromiranih dodatkov na čelu z izpušnimi cevmi, ki se vijejo vzdolž celotne dolžine motorja. Točno tak je R18. Definicija. Tudi v vožnji. Tudi vožnjo občutiš z vsemi čuti, celim telesom. Močno tresenje med in pod nogami ti daje vedeti, da voziš zelo pomemben in mogočen stroj. Od najnižjih pa do najvišjih obratov zelo lepo občutiš tistih skoraj 160 njutnmetrov navora. Vleče kot dobro prehranjen delovni konj. Ob tem pa vrhunska in zelo značilna zvočna kulisa. Glasno tolčenje batov sem in tja začinita še zvok vrtenja kardanske grdi in zlovešče zavijanje. Še en vrhunec se zgodi ob prestavljanju. Sklopka, vzvod menjalnika in kovinski zvok ob pretikanju med zobniki. S peto navzgor in prednjim delom stopala navzdol. Človek se na tak način navadi relativno hitro in verjetno se mi celo dopade. Vse je podrejeno ležernosti. Skozi takšne podrobnosti se kaže duh preteklosti ujet v sodobno zasnovan izdelek. Kaže se tudi skozi neverjetno uravnoteženost kljub enormni masi. Vožnja skozi ovinke je zaradi te uravnoteženosti čisto veselje, še posebej ko pri nagibanju najdeš mejo in se stakneta asfalt in kovina. Tudi vedno resnemu bradatemu možaku, bi se usta razlezla v pritajen nasmešek. Precej težko je bilo najti napako. Pa sem jo vseeno našel. Sama se je ponudila. Skoraj prepričan sem, da je šlo prej kot karkoli drugega za nesrečen slučaj oziroma težavo pri konkretnem primerku (vseeno gre za eno prvih narejenih serij), zato sem imel pomislek, če bi jo sploh izpostavljal. Nekje med začetkom in koncem uživaške vožnje sem izgubil sopotnikov sedež. Edini vijak, ki ta sedež drži na mestu, se je namreč zaradi tresljajev odvil in nazadnje izpadel. Še enkrat, zares verjamem, da je šlo za težavo testnega motocikla. Težko dvomim v kakovost izdelave motorja, ki po ceniku stane skoraj 25 jurjev. Še posebej zato, ker nekih drugih indicev, ki bi kazali na splošno površno sestavljanje, ni bilo opaziti. Prej bi trdil nasprotno. Zelo od blizu sem se seznanil s praktično celo paleto motorjev bavarskega proizvajalca in lahko zagotovim, da pri kakovosti materialov in izdelave načeloma ne tolčejo bližnjic.

BMW R18 Classic res predstavlja trčenje dveh svetov. Klasična oblikovna podoba na eni strani in bogat nabor sodobnih elektronskih pomagal na drugi strani. Bajker lahko izbira med tremi različnimi načini vožnje (Rock, Rain in Roll), opremili so ga celo s tempomatom in LED žarometom. Zares edina stvar, ki sem jo pogrešal, pa še ta je na voljo za doplačilo, je »rikverc«. Premikanje 360 kil vseeno ni nekaj, kar počneš vsak dan za telovadbo.

Če sem začel iskreno, bom tako tudi zaključil. Čeravno sem začel razumeti fenomen cruiserjev, katarze nisem doživel. Nisem pustil rasti brade, nisem se včlanil v noben moto klub in v hladilniku nimam galone »pira«. Vsekakor pa veliko bolje razumem tak način življenja in se potetoviranih bradatih možakov veliko manj bojim. BMW R18 Classic je iz popolne neznanke postal eden meni najljubših testnih motociklov do danes. Veselim se že testa standardne različice.

Rok Rabič
foto: caranduser.com