Toyota Aygo X 1.0 VVT-i Limited

Bruselj, petkovo popoldne v začetku leta 2021. Vodilni pri Toyoti Motor Europe, ki domuje v belgijski prestolnici, se po napornem tednu odpravijo v lokalen pub na vrček kremastega in z dolgo tradicijo varjenega samostanskega pivca. Čez nekaj ur, ko je na mizi že kar nekaj praznih kriglov in so ostali samo še bolj družabni osebki, nekdo izusti interno šalo v smislu »kaj pa če sestavimo še Ayga Cross, da bo nabor križancev še bolj poln?«. Marec 2022 – prvi mikro križanec Aygo X zapelje iz Toyotine tovarne v češkem Kolinu. Morda se Aygo X sprva res zdi kot nekakšen eksperiment evropskega odseka največjega avtomobilskega koncerna na svetu, vendar so nalašč ali zgolj za zabavo njegovi kreatorji očitno zadeli v polno. Klasičnega ultra miniaturnega mestneža Ayga so poslali v pokoj in na njegovi plečih sezidali sicer občutno večjega Ayga X, ki je nesporno bolj všečen in modernizirani raji Starega kontinenta pisan na dušo.

Pravzaprav je Aygo X nastal na temeljih svojih večjih bratov Yaris in Yaris Cross, medtem ko je po svojem »očetu« podedoval zgolj pogon. En in edini litrski trivaljnik brez respiratorja zmore borih 72 »konjičev«, vendar to v praksi nikakor ni predmet polemike. Nisem povsem prepričan, ali naj torej pišemo o novi tretji generaciji Ayga ali o povsem svežem Toyotinem modelu, ki je prevzel ime malčka v odstopu in ga oplemenitil s črko X kot okrajšavo za že uveljavljeno Toyotino outdoor Cross preobleko. Kakorkoli, japonsko-evropska naveza je sestavila pravega urbanega mini križanca, ki si lahko zagotovi prenekatero garažno mesto tudi pri Slovencih.

Kot sem že uvodoma razkril, je Aygo X z gabariti prekoračil meje svojega predhodnika. Je kar 24 centimetrov daljši od česar je skoraj polovica doprinosa pripadla medosju in s tem seveda ambientalni prostornosti. Presežkov brez dvoma ne gre pričakovati, kajti na zadnjo klop ob malce višjih vozniku in sopotniku razen vrtčevske mladeži in tistih z rumenimi ruticami ne boste spravili. Prav tako odmislite prevoz klasičnih potovalk, ki jih boste stlačili le na zadnjo klop, medtem ko prtljažnik z 231 litri sprejme dva kabinska kovčka in kak šestorček pol-litrskih pločevink za povrh. Kupci Ayga X razumljivo ne iščejo prostora, temveč kompaktnost sled tlačenja v skromno odmerjene parkirne luknje evropskih mest, ki so očitno ostala predpisana po nekaj desetletij starih JUS ali DIN standardih.

In kamorkoli boste Ayga X zapeljali, boste vedno poskrbeli za tatvino pogledov. Namensko je za ta segment lahko barvno dekoriran in po mnenju stvarnikov oblikovan po podobi katamarana, kar se odraža v dinamično poudarjenih Toyotinih oblikovnih linijah. Mestoma prisotni oranžni barvni dodatki lično razbijejo črno »mehko off road« okrasje, vse skupaj pa dopolni še napis Limited, ki ponazarja sklop opreme, a ga boste v spletnem konfiguratorju zaman iskali, saj je bil kot skoraj zvrhan pehar dobrot na voljo le tistim zares prvim kupcem ob premieri vozila. Prezenco zaokrožijo kar 18-palčna platišča, ki pa so po drugi strani precej ozka. Obuvala Ayga X namreč v širino merijo le 175 milimetrov, kar je prej značilno za »šparovna« električna vozila in morda po novem tudi za mini mestna vozila z velikimi čeveljci. Videz v tem segmentu pač zares ogromno šteje.

Japonci (oz. Belgijci ali kar oboji) so živahnost športno-mestne zunanjosti prenesli v nedrja. Karirasto prešito oblazinjenje, oranžna obroba osrednje konzole, prestavne ročice (ročnega) menjalnika in tepihov poskrbijo za energično vzdušje sicer že znane Toyotine delovne postaje. Odlagalnih mest je pričakovano dovolj, še vedno pa bo kar nekaj krame potovalo na sedežih in ne v predalih oziroma v osrednjem predalu med sedežema prve vrste – ker tega (pričakovano) pač ni. Za nekaj skoka v zgodovino poskrbijo zadnja bočna stekla oziroma odpiranje le teh, saj lahko stekla zgolj izmaknete preko zaponke. Povod za tak pristop so v spodnjem delu sila kratka vrata, da se steklo vanje enostavno ne more potopiti in je tako inženirjem preostala zgolj ta retro rešitev. Posledično si lahko privoščite »posredno naravno prezračevanje vozila«, ki je ob mestnih hitrostih znosno tudi pri decibelih, medtem ko tovrstno klimatizacijo na hitrih cestah in avtocesti odmislite, v kolikor želite kramljati s sopotniki ali prisluhniti JBL ozvočenju.

Se pa Aygo X Limited namesto v prostoru bohoti pri elektronski asistenci. Te je bilo nad pričakovanji, omenimo zgolj radarski tempomat in zaznavanje pešcev oziroma kolesarjev, zaznavanje prometne signalizacije ter nenazadnje tudi samodejno uravnavanje snopa žarometov. Toyota je celoten nabor asistenc zapakirala pod ime Safety Sense, ki tehnologijo večjih segmentov preslika tudi v zdaj najmanjšega člana japonskega plemena.

V kolikor zdaj že vzhičeno poskakujete zaradi všečnega in brihtnega mestnega vozila vas prosimo da sedete. Odprli bomo namreč pokrov motorja, kjer domuje le in zgolj litrski trivaljnik brez prisilnega polnjenja. V staji ima zaprtih 72 »konjičev« in dedovanje pogona iz »klasičnega« Ayga nadalje pomeni visoko galopiranje motorja za dohajanje ne prav živahnega mestnega tempa. Motorček mora za sopihanje po mestnih vpadnicah redno zahajati v visoke vrtljaje že zato, da je pospeševanje Ayga X primerljivo s prisilno polnjeno konkurenco. Glede na ceno in sicer precej solidno vzmetenje, ki ne dovoljuje pretiranega nagibanja in »jadranja« po asfaltiranih vodah, je pogon resnično skromen. K sreči tudi pri porabi. Ta je kot škis v partiji Aygo X taroka, kajti kljub priganjanju in voznikovemu obupavanju pri avtocestnih vzponih, kamor smo pricapljali le malce hitreje kot polno naloženi cestni vlačilci, se je zapitek trivaljnika ustavil pri le 4,8 litra. Dva »ta kratka« manj kot velevajo uradne meritve, zato smo odprli pokrov, pogledali v agregat in mu pohvalno prikimali. V obdobju draginje je tovrstna skromnost lepa čednost, le svoje želje po dinamiki zajezite.

Še sedite? Če ne, prosimo to zopet storite. Prišli smo do blagajne, kjer ob zares dobro opremljenem Aygu X ustrežljivo osebje tiska račun v vrednosti skoraj 20 tisočakov. Precej za ta segment. Kljub odlični opremljenosti je račun sled določenih varčevalnih ukrepov, ki jih podajamo v eni izmed spodnjih rubrik, še vedno zasoljen. A, že vemo. Aygo X ni klasičen mestni malček, temveč urbani mikro križanec in za nekaj pohodniških elementov ter visokih in ozkih obuval je potrebno denarnico dodatno razpreti. Tudi kak tisočak ali dva več kot bi sicer pričakovali …

Fotrov kotiček

Ni naključje, da je Aygo X na voljo le v Evropi. Norija za mestnimi terenci ne pojenja in proizvajalci pričakovano lovijo vsak košček prodajne pogače. Aygo X v svojem A-SUV segmentu križancev niti nima veliko rivalov, med katere bi šteli zgolj Fiatovo Pando Cross in še kakšnega eksota onkraj evropskih meja, kot sta recimo Hyundai Casper in Suzuki Xbee.

Aygo X nudi solidno odmerjen ambient, ki s svojimi gabariti nudi bistveno več parkirnih opcij kot recimo sicer sorodni Yaris Cross. Zato s strani ¸japonskih »ober maistrov« delegiran pogon ne preseneča. Poraba je lahko ob previdni desni nogi še nižja, kar v tej energetski norišnici vsekakor šteje.

Blaž Likovič
foto: caranduser.com

HVALIMO:
+ Podoba. Drzna, živahna in nenazadnje še prikupna.
+ Odpiranje oken zadnje klopi. Tako »old fashion« ampak kul.
+ Poraba. Čeprav skromni pogon ni dočakal počitka, ga nenehno gnanje sploh ni prisililo čez pet litrov na sto prevoženih kilometrov.
+ Vzvratna kamera in parkirni senzorji poskrbijo, da ga stlačite v še tako majhno luknjo.
+ Presenetljivo čvrsto podvozje, ki močno prehiteva zmožnosti pogona.
+ Vodljivost in stabilnost na avtocesti sta ravno tako nad pričakovanji. Pozabite zibanje v slogu nostalgične »katre«.

GRAJAMO:
– Nima stropnih kljuk in to ob podvozju, ki uživa med zavoji. Potniki pač manj …
– Dostop na zadnjo klop je za odrasle potnike preizkus gibalnih veščin.
– Pogon na avtocestnih vzponih upeha hitreje kot dober amaterski kolesar.
– Iskanje bližnjih pri rešitvah kot so trda plastika, prekrivalo prtljažnika in podobno.
– Cena. Višja oprema zna odvrniti kupce, ki ne želijo zapravljati za mestni avtomobil.