Opel Astra Elegance F 1.2 XHT130 KM AT8

Ob pripojitvi Opla k francoski PSA v letu 2017 sem med »presejanjem« takrat svežega Crosslanda in rahlo osivelega Grandlanda poudarjal občutek (morda prekomernega) pridiha francoskih smernic. Tokrat bom svoje takrat zapisane besede vzel nazaj, kajti nova Astra večino mojih trditev postavi na glavo.

Zdi se, da je vendarle napočil njen dolgo pričakovani trenutek za izstop iz sence, ki jo nad konkurenti ustvarja vladar segmenta C – njegovo štirikolesno visočanstvo Golf. Šesta generacija Oplove zvezde (latinsko ime za astro) je luč sveta ugledala skoraj natanko pred letom dni in čeprav je to prva Astra po združitvi vseh Stellantisovih skupin in koncernov na pestrem ameriško-evropskem tržišču, so jo njeni kreatorji izoblikovali za najvišja mesta v razredu. Na čelu nosi prepoznavno Oplovo masko imenovano vezir, medtem ko je zadek praktično preslikan iz konkurentov v segmentu – kar pripisujem sodobnim oglatim dinamičnih smernicam oblikovanja širom avtomobilskih znamk. Bo to poleg kopice napredne tehnike dovolj za »komolčkanje« z rivali kot so že omenjeni VW Golf ter nadalje Toyota Corolla, hišni rival Peugeot 308 in nenazadnje tudi Hyundai i30 recimo?

Pričnimo na začetku – ko o avtomobilu zgolj poizvedujemo. Ko odprete Astrin katalog vas takoj za naslovnico malce preseneti velik napis »SMO SODOBNA NEMŠKA ZNAMKA«. Očitno želijo vodilni iz Rüsselsheima, kjer leži Oplova očetnjava, rajo izobraziti o dolgoletni zgodovini podjetja vse od prvega podpisa Adama Opla kot ustanovitelja v zdaj že davnem letu 1862 ter se nenazadnje vendarle otresti sicer neuradnega in neupravičenega cenenega nemškega slovesa.

Prenekateri kranjski Janez namreč misli, da je Opel nekdanja vzhodno-nemška značka, doma nekje na meji s Poljsko in po kvaliteti nič prav dosti boljša od ruskega AvtoVAZ-a, ki ga k sreči na evropskih tleh ni. Dame in gospodje, mestece Rüsselsheim leži le streljaj od Frankfurtskega letališča in je tako bližje temu prometnemu letalskemu vozlišču kot sam Frankfurt na Majni. Leži torej na zahodu Nemčije, kjer domuje paradni evropski ekonomsko-gospodarski ustroj in nima nič s prežvečenim »vzhodnjaštvom«.

Če po katalogu listamo dalje, nam Oplovci obljubljajo povsem svežo, dinamično, kvalitetno in napredno Astro. Na vhodna vrata našega uredništva sicer (še) ni potrkala daleč najbolj zmogljiva priključno-hibridna različica, temveč klasična bencinska. Ta je prejela PSA-jev 1,2-litrski trivaljnik v dveh močnostnih izvedbah – tokrat s 130 KM in samodejnim 8-stopenjskim pretikačom. Uigrana in iz francoskih modelov dodobra znana pogonska tehnika, ki ji iskrivosti ne gre očitati, pretirane dinamike pa ravno tako ne.

Trivaljnik se rad vrti visoko, vendar takrat tudi srkne sila rad. Mi smo na normnem krogu namerili sprejemljivih 6,1 litra oktanskega napoja, medtem ko smo uglajenemu menjalniku občasno zamerili nekaj obotavljanja. Kot da tehnika ni popolnoma odločena kater zobniški dvojec naj združi. In čeprav pod motornim pokrovom Astra tokrat ni razkrila novitet, je bila njena lega na cesti bistveno bolj samozavestna kot pri bratskem Peugeotu 308, s katerim si deli platformo in tehniko. Nova Astra nudi povprečne oziroma uravnotežene vozne lastnosti. Dobro blaži cestne neravnine in hkrati nudi dovolj čvrstosti za začetne nianse cestne dinamike – kot bilateralna asfaltna pogodba torej.

Kaj pa udobje in praktično upravljanje? Vse to nova Astra kljub francoski gradnji še vedno zagotavlja. Ambient naše testnice je temeljil na srednji stopnji opreme Elegance, ki med vidnejšimi elementi prinaša dvopodročno klimatsko napravo, v več smeri nastavljiva prednja sedeža in nenazadnje še zanimivo oblazinjenje iz kombinacije blaga in mestoma usnja. Na armaturni plošči in v okolici potopljene prestavne ročice je nekaj okrasja odetega v klavirsko plastiko, ki pušča nadležne prstne odtise, medtem ko celotna delovna postaja deluje prečiščeno s povezanima obema zaslonoma (voznikov in multimedijski).

Čeprav v digitalni avtomobilski eri ohranja nekaj elementarnih tipk je rokovanje z infozabavnim vmesnikom sprva manjša rubikova kocka, ki zahteva nekaj vaje in privajanja. Ergonomija Astre je nesporno vsaj delno preslikana iz Peugeotovih vozil a k sreči ohranja fundamentalne germanske smernice, ki jih recimo zapriseženi pripadniki Golfove sekte v zadnji generaciji objokujejo kot dojenčki odmaknjeno mamino »joško«.

Testna Astra je bila dodatno oplemenitena še z Intellilux Pixel LED žarometi ter peharjem varnostno-asisenčnih dobrot. Kar soliden nabor sodobne tehnologije, ki počasi postaja stalnica v nižjih segmentih. Prirastek v medosju ob medgeneracijski izmenjavi meri 13 milimetrov, zato puhtenja volumna ne pričakujte. Vsaj v kabini ne, medtem ko pri kombilimuzinski Astri njen nahrbtnik meri družinsko uporabnih 422 litrov. Več kot dovolj za vsakodnevno rabo štiričlanske družine, medtem ko bodo sezonske selitve izvedljive ob pomoči strešnih kovčkov.

4 kulske

Torej, pod črto strnimo, da je Astra privlačno dinamično oblikovana, sodobno opremljena, v podpločevinju opremljena s PSA pogonsko tehnologijo in k sreči ohranja nemški slog ambientalnega projektiranja. Cena za solidno opremljen vsestranski voz iz segmenta C danes znaša okoli 30 tisočakov in pri Astri ni prav nič drugače. Testnica je bila ovrednotena na 31.550 evrov, kar ni ugodno je pa konkurenčno in vse to ob hudi konkurenci šteje.

Fotrov kotiček

Danes je avtomobilski svet morda na največji preizkušnji v svoji zgodovini. »Kravatarji iz Bruslja« napenjajo okoljevarstvene norme kot rockerji strune svoje akustične kitare in prav vseh nas je upravičeno strah, da bo nekje nekaj počilo. Poslovne rešitve, ki proizvajalce vozil komaj še držijo nad gladino, so tako prav zagotovo medsebojno deljenje znanja in tehnike, kar je znotraj korporacij velika prednost. Ob pripojitvi Opla k PSA in kasneje še združevanju pod skupino Stellantis je preslikava tehnike iz vzhoda Francije logična in pričakovana poteza.

Kljub temu Astra ostaja dovolj »domačna« tudi za vernike nemške cestne tehnike in oblikovanja. Glede na zadek bi jo morda v prvem hipu celo zamenjali za Golfa, vendar brez skrbi. Astra je dovolj samosvoja in nudi veliko tehnologije, udobja ter nenazadnje še praktičnosti, da se zlahka zopet pojavi v številčnosti kot smo je bili vajeni pred desetletjem ali dvema. Kdo ve, morda si jo še kifeljci zopet omislijo …

Blaž Likovič
foto: caranduser.com

HVALIMO:
+ Oblika. Dinamična in sodobna, kot se za nemški voz spodobi.
+ Oplov vezir. Nesporno razpoznavna oblikovna poteza.
+ Uravnoteženost celotnega vozila v prav vseh vidikih.
+ Trivaljni turbobencinar je dobra izbira tudi za umirjene avtocestne dnevne nomade.
+ Uporabnost. Tako odlagalna mesta kot izkoriščenost prostora spodnjega srednjega razreda.
+ Ustvarjalci nove Astre niso skoparili s hišno tehnologijo in ji nadeli prav vse uporabniške atribute.

GRAJAMO:
– Ni opozorila za nizek nivo vetrobranske tekočine. Nemški del Stellantisa tega na sestanku zagotovo ni odobril …
– Mestoma neodločen sicer dobro vzgojen samodejni menjalnik.

Tehnični podatki