Honda CBR600RR

Superjunaki so v zatonu. Pravzaprav junaki na splošno. Takšni, ki bi jim bilo mar za narodov blagor, ali pa vsaj za lokalno skupnost. Izumirajoča vrsta. Kot superšportni motocikli.

Nisem še vozil motorja s spojlerji. Mat črna bojna barva, aerodinamični izrastki spredaj, aerodinamični izrastki zadaj. Zlobno zašiljena reža, v katere temačnih globočinah se skrivajo žarometi. Širok rezervoar. Rohnenje, ki bi si ga sam peklenšček nastavil za budilko, če se ne bi zavedal vseh pasti uzporabe pametnega telefona. In ergonomija, ki vsem, ki niso rojeni v tem tisočletju, na obraz prižene nekak kislo-genak nasmešek. Honda CBR600RR. Legenda. Nekdaj mokre sanje vsakega kratkohlačnika. Dandanes malo manj.

Le 3,7% nemških kupcev se je leta 2020 odločilo za “cestaka”. Zakaj? Hja. Ekološka politika ni ravno prizanesljiva do rohnečih dvokolesnih pošasti. Če si včasih lajhko izbiral zgolj med “krosko”, “cestakom” in “čoperjem”, dandanes izbira pravega enoslednega motocikla zahteva pravo pravcato doktorsko dizertacijo. In, roko na srce – cilja skupina, ki se odloča za takšne motocikle in dejansko izkorišča njih celoten potencial … ne dočaka ravno visoke starosti. Z vsem spoštovanjem do vseh žrtev prometnih nesreč.

Tako je prava redkost, da mi v sodobnih časih pod zadnjico pride kak testni cestak. In CBR-ke sem se resnično razveselil. Praznik v malem. Naj poudarim, da sem po srcu “nedeljski” motociklist. Ko jaz opravim s testom, ostanejo robovi pnevmatik kot novi. Omejevalec vrtljajev si mirno privošči dopust (edina izjema je bila Honda GB350). Ni mi do drgnjenja kolen, ni mi do brezglavega ožemanja ročice za plin. In ko sem se takole turistično prevažal do Bleda, ves mravljinčast po predelih, za katere sploh nisem vedel, da jih imam in se je občasno merilnik vrtljajev priplezal tja do številke 6.000 … kar ni niti pol poti do omejevalnika, sem se spraševal, kdo za vraga lahko na običajnih cestah kroti vseh 89 kilovatov.

Ko Honda CBR600RR zapoje Visoko pesem, ko zadiha s polnim pljuči, ko japonskim živinčetom v njenih nedrjih pade “tema na oči” … še zdaj se mi orosi oko. Kaj takega lahko suvereno krotijo le superjunaki. Kak Batman, recimo. Z refleksi kot mungo, perifernim vidom kot velika uharica, prašniki kot plemenski bik, miselnimi kapacitetami kot Stephen Hawking, denarnico kot Bill Gates in vezami kot Zoki. Slednje ne zavoljo cene motocikla (ta se mi s 13 tisočaki zdi nadvse ugodna), pač pa zavoljo kazni za cestno promete prekrške in kazenskih točk.

Kdor si privošči CBR-ko ve, česa je beštija sposobna … Ali vsaj sluti. Povsem jasno mu je, da po pol ure vožnje ne bo čutil ničesar južno od pasu. Da mu bo (morebitna) sopotnica preklela celotno družinsko drevo in bo strašansko vesel, da še ni zmontiral komunikacijske naprave. Da za vsakim ovinkom ždi kak zloben VW “Up” v bojnih barvah občinskega redarstva. In da je vožnja s takšnim motorjem pač delo.

Po drugi strani pa – 3,4 sekunde do 100 km/h, 240 km/h končne hitrosti in obilo trapastih grimas. Pa čeprav jih v realnosti nikdar ne boste v polnosti izkoristili. Že sam občutek, “da bi lahko, če bi želeli”, daje svojevrstno svobodo.

Aleš Majerič
foto: caranduser.com

HVALIMO:
+ Športni videz
+ Vodljivost in stabilnost
+ Zvok motorja
+ Cena

GRAJAMO:
– Ni ravno za vsakdanjo uporabo (bolj se znajde na stezi kot v mestu)

Tehnični podatki: