Dodge Challenger SXT 3,6L V6

V tretje gre rado. No, za Rada nisem prepričan, sem pa ob tretjem zaporednem obisku Združenih držav z nekoliko sreče sicer naletel na tretjega in s tem zadnjega člana pony segmenta.

Kot sem že pri testu Chevy Camara omenil, gre za segment nekoliko šibkejših ameriških mišičnjakov v katerem se nahajajo pionirski Ford Mustang in rivalska Chevrolet Camaro ter Dodge Challenger. Konjička sem zapeljal po vzhodni ameriški obali blizu najbolj znane bele hiše na svetu, »čmrlja« po zahodni kalifornijski obali povsem ob mehiški meji, zato se je za test »izzivalca« vsekakor podala ravno tako obmorska destinacija – tokrat ob mehiškem zalivu, med Houstnom in New Orleansom. Vsi trije avtomobili stojijo na »stopničkah«, zato noben ne ostane brez medalje. Mustang se je pri mojem osebnem »degustiranju« uvrstil mesto višje kot Camaro. Kam torej sodi Challenger?

Sprva nekaj besed o bogati zgodovini Dodgovega modela. Zaznamujejo ga tri obdobja, vsaka kakopak s svojo generacijo. Tisti, povsem prvi zametki vozila so nastali, ko je limuzinski Dodge Coronet dobil najbogatejši sklop opreme imenovan Challenger, prva generacija samosvojega vozila pa je nastala desetletje kasneje v prelomnem »pony class« letu 1969. Sestavljali so jo do leta 1974, ko je sledil strm padec prodaje zaradi svetovne naftne krize.

Druga generacija je najverjetneje še najmanj navdušujoča, saj je Dodge pod taktirko Chryslerja nekdanjega mišičnjaka pretvoril v kompaktnega štirisedežnega hatcha po imenu Colt Challenger. Še bolj boleče je dejstvo, da je bil to dejansko Mitsubishijev model Galant Lambda le z Dodgovo značko na nosu.

Šele v letu 2008 je sledila premiera tretje generacije, ki je tako kot pri obeh testnih in ravno tako obujenih rivalih jasno nakazovala korenine v tistih najbolj popularnih izvedenkah danes že z abrahamom letnice nastanka v prometni knjižici. Retro oblika v sodobni preobleki je delovala in kupci so obujeni trojici ameriških ikon ponovno izkazali zaupanje. Borba med tremi rivali se je kmalu po prelomu tisočletja zopet pričela!

Začetna in opazna razlika Challengerja v tem segmentu je njegova velikost. Zunanji gabariti so večji in temu primerno sledi tudi komoditeta v notranjosti. V t. i. notchback coupe segmentu, kjer je zadek vozila znatno manjši od sprednjega in potniškega dela, je Dodgev »pony« prostorsko najbolj navdušujoč. Basanje kovčkov v prtljažni del, ki nudi 459 litrov ni bilo niti najmanj primerljivo s tistimi golf luknjami v Camaru in Mustangu. Prtljažna vrata se odpro gosposko, kot se za nalaganje dolgocevnih pušk in lopat spodobi. Hollywoodski filmski nauki pač.

Tisto kar zares okarakterizira Challengerja, in se mi tudi najbolj dopade, je njegov svetlobni podpis – dvojna okrogla žarometa in zadnje LED luči ga naredijo prepoznavnega tudi v trdi temi. Vsaj to, če ima le V6 agregat in ga ni moč slišati pred prihodom. Dejansko je tako kot oba rivala V6 srce precej olikane sorte – ob normalni vožnji le zamolko grgra in svojo ne tako maloštevilno konjenico sprosti šele v višjih vrtljajih.

Ok, tu velja neka podobnost med vsem tremi, medtem ko Challenger opazno odstopa pri vodljivosti. Ker je daljši in nasploh zajetnejši se cestnim podvigom malce bolj upira, še bolj kot Mustang in Camaro pa zahteva zbranega in odločnega jezdeca. Zaradi agregata v nosu in pogona na zadnji kolesni par prav veliko ni potrebno, da »rit« odnese vsaj za nekaj metrov, kaj več pa zaradi samodejnega 8-stopenjskega menjalnika ni hitro in enostavno izvedljivo.

Za resnejše vložke (ki bi sicer zahtevale V8 srce in ročni menjalnik) pa je Challenger bistveno manj odpustljiv. Ko kavčuk na platiščih popusti ste odvisni od vašega znanja in širine cestišča. K sreči so v Ameriki sprva sestavljali vozila in nato polagali asfalt, zato je prostora dovolj. Tudi za manj izkušene krotilce ameriških mišičnjakov, ki so jim ravne »izletne« cone v navidezno uteho.

Glede ambienta lahko zapišem sledeče. Challenger sledi digitalni »ambinetalni katarzi« (očiščenju) in ima v osnovni verziji le eno obvolansko ročko ter nasploh stikal sproščeno armaturno ploščo. Njegov multimedijski vmesnik in voznikova instrumentacijska plošča so vsekakor bolj zanimivi kot v Camaru, vendarle pa Mustang že v osnovi nudi več. Več informacij, lažje krmarjenje po menijih in morda vse skupaj malce bolj logično zastavljeno. Po drugi strani ima Challenger morda še najbolj zanimive analogne števce, kljub »blitzkriegu« digitalizacije pri boljše opremljenih različicah.

Pod črto lahko zapišem, da sem kljub začetnemu prepričanju v Mustanga še vedno malce v dvomih glede prvega mesta. Vsekakor ima Challenger svoje odlike ki prepričajo. Morda je Mustang malce bolj evropsko naravnan in smo Fordovih rešitev vajeni, medtem ko Challenger nudi tisto pravo jenkijevsko izkušnjo. Skrajni čas da se lotim še V8 primerjav … Da preverim, če so tam razlike očitnejše.

Fotrov kotiček

Večji, prostornejši in udobnejši glede na Mustanga in Camara. Idealen za Route 66 le z dvema valjema več, da bo tudi simfonija kot se šika. Vsekakor najbolj trmast pri preganjanju skozi zavoje, a hkrati zares udoben na dolge avtocestne razdalje, ki jih onkraj Atlantika ne manjka.

Vsekakor ima tisto pravo »pony« dušo, ki poskrbi za nekaj kurje polti ob pritisku stopalke za plin. Vseeno pa bi ga postavil na drugo mesto, torej za Mustanga in pred Camara. Po udobju in videzu vsekakor prvi, vendar zaradi nekaterih podrobnosti tik za petami »konjičku«.

Blaž Likovič
foto: caranduser.com

HVALIMO
+ Videz. Nezgrešljiv in etalon za obuditev ikone.
+ Analogni števci so prava nostalgična reinkarnacija.
+ Udobje in prostornost. Proti Camaru in Mustangu je kot dnevna soba proti utesnjenemu kabinetu.
+ Trmoglavost. Enostavno pač ni zabavno.

GRAJAMO
– Detajli. Pri osnovni izvedenki jih očitno ni, medtem ko v Mustangu so.
– Oblazinjenje. Spominja na poceni sedežno.
– Upravljanje multimedijskega vmesnika kljub številnim volanskim tipkam ni omogočeno. Dober rock vedno priteče k takemu vozu!

Tehnične karakteristike