Citroën Berlingo Max BlueHDi 130 S&S EAT8

Igor je oče treh otrok, kapetan mikro nogometnega moštva treh osnovnošolskih fantičev in mož, ki je pred kratkim ženi obljubil, da bo naslednji avto pri hiši »vsaj malo bolj razumen« od prejšnjega sicer estetskega SUV-ja, ki v praksi ni dostavil kar je obljubljal. Ko so pri sosedu prvič zagledali Berlinga, polnega vrečk iz trgovskega centra, dveh otroških sedežev in mize za piknik, ki je bila brez težav zložena v prtljažnik, je bilo vprašanje samo še, kdaj bo tudi njihovo dvorišče dobilo podobnega »družinskega hlapca« s pogonom, ki jih brez postankov med nočno vožnjo zapelje v kamp na Pelješcu ali na nogometni turnir na severnem Bavarskem. Odgovor na njegove molitve k avtomobilskemu bogu so se za teden dni zapeljale na moje dvorišče. Vprašanje, ki se poraja je, zakaj so Francozi vrnili sajavčka v svojega družinskega služabnika, ki naj bi tako podkovan služil le še v tovorni izvedbi? Rabim odgovor zapisati ali je vprašanje retorične narave? Verjetno to drugo.

Berlingo se v tej najnovejši preobleki sicer ne pretvarja, da je nekaj, kar v resnici ni. Ne poskuša biti »lifestyle« križanec z aluminijastimi obrobami za družbena omrežja (kot prvi Igorjev voz), temveč ostaja pri tem, kar zna najbolje – biti izjemno uporabno orodje na kolesih za vsakdanje življenje družin in ljubiteljev prostora ter uporabne ergonomije. In prav v tej iskrenosti je njegov šarm, ki ga marsikateri sodobnejši in bolj »šik« tekmec pogreša.

Zunanjost sicer ne skriva dostavniških korenin, a jih tudi ne razkazuje na način, ki bi Berlinga pahnil nazaj v čisto »radničko« kategorijo. Sprednja maska z ozkimi lučmi in izrazitim logotipom mu daje dovolj samozavesti, da na parkirišču pred vrtcem ne izpade kot tujek med SUV-ji, hkrati pa jasno sporoča, da gre za vozilo, ki ima delo za opraviti, ne glede na to, ali je to prevoz otrok, pohištva ali kar obojega hkrati.

Pod pokrovom (zopet) deluje znani 1,5-litrski dizelski agregat s 130 »konjiči«. Meni precej ljub porabnik naftnih derivatov, ki ga krasita soliden navor in nizka žeja. Zato me meritev na normnem krogu, ki je znašala 5,7 litra na sto kilometrov, navkljub izrazitop škatlasti podobi, ni niti malo presenetila. Pretikač zobnikov svoje poslanstvo opravlja vzorno, torej brez pretiranega poudarjanja lastne prisotnosti – prestave se zvrstijo mehko, brez cukanja, ki bi otroke na zadnjih sedežih zbudilo iz popoldanskega dremeža. Tudi pri hitrejšem vključevanju na avtocesto tako podkovan Berlingo ne obljublja športnih vzgibov, zato pa tudi ne razočara. Dizelski agregat ima dovolj navora, da prehitevanje počasnejših tovornjakov ne postane vprašanje vere, temveč voznikove ideje.

Vožnja je pod črto gladka in presenetljivo lahkotna. Berlingo s škatlasto podobo seveda ne poskuša biti športnik, ker to preprosto ni njegova disciplina, ponudi pa umirjeno in udobno potovanje, pri katerem se popotniki na zadnjih sedežih ne pritožujejo niti po urah avtoceste. Čeprav, pri današnji mladeži, človek nikoli ne ve kam jih dolgčas brez ekranov odpelje že po petih minutah. Vrnimo se k Berlingu. Podvozje lepo požira neravnine, upravljanje med zavoji in manevriranje v tesnih situacijah pa tako lahkotno, da obisk okupiranih nakupovalnih središč tudi med božično norijo ne zahteva posebne strategije ali predhodnega treninga. Tudi na slabših cestah, kjer marsikateri urbani križanec razkrije, da je pod pločevino v resnici samo osebni avtomobil na višjih nogah, Berlingo ostaja zvest svojemu poslanstvu in vas na cilj dostavi brez pretresov.

Notranjost je po drugi strani odmerjena tako velikodušno, da se človek počuti skoraj krivega, če vanjo naloži samo vrečke iz trgovine, namesto polovice kopalniškega pohištva. Prostor je razporejen smiselno in praktično – police, predali in žepki so tam, kjer jih dejansko potrebuješ, ne tam, kjer bi bili najbolj fotogenični na predstavitveni fotografiji. Multimedijski sistem na osrednjem 10-palčnem zaslonu ne poskuša osupniti z animacijami ali nepotrebnimi meniji znotraj menijev – najpomembnejše funkcije so namreč na dosegu enega ali dveh dotikov, kar je za voz, namenjen dnevni družinski tlaki, veliko bolj dragoceno kot še ena raven digitalnega celofana. Fizični gumbi za klimatsko napravo so preživeli digitalno metlo, kar je v času, ko marsikateri proizvajalec vse tipke seli na zaslon, tiho, a pomembno dejanje (zdrave pameti).

Berlingo v tej in edini izvedbi, ki sliši na ime Max, ne poskuša prepričati nikogar, ki si želi vozilo za občudovanje na razstavnem prostoru. Prepriča pa vsakogar, ki potrebuje avto, s katerim se da v ponedeljek voziti otroke v šolo, v soboto peljati pohištvo iz trgovine, v nedeljo pa brez skrbi odpeljati na izlet, ne da bi se pri tem kdorkoli od potnikov pritoževal nad prostorom ali voznik nad porabo. Vse kar vam preostane je izbira dolžine (M ali XL) in menjalnika (ročni ali samodejni). Testnež s praktično vso opcijsko opremo, ki jo najdete v katalogu, je lahko vaš za 32 tisočakov in pol. Veliko? Več kot korektna cena za družinskega hlapca.

4 kulske

Fotrov kotiček

Med vsemi gumbi na armaturni plošči je ena bližnjica presenetljivo hitro postala moja najljubša – tista za izklop vseh asistenčnih sistemov, ki radi kričijo, opozarjajo in se na splošno vedejo, kot da prvič sedim za volanom. En sam pritisk in avto spet zaupa človeku, ki ga vozi, namesto da vsakih nekaj sekund preverja, ali si še živ in kontrolira usmerjenost očesnih zrkel.

Najbolj sem se razveselil trenutka, ko je bilo treba na hitro organizirati prevoz za tri otroke (2 z otroškim sedežem), mojega brata (in njegov karakter) ter kup opreme za vikend postanek na Krku – vse to se je brez pretiranega Tetrisa razporedilo na zadnjo klop in v prtljažnik, jaz pa sem prvič po dolgem času vozil avto, v katerem mi ni bilo treba izbirati, kaj bo ostalo doma. Otroci so mizice odkrili prej kot jaz in jih od takrat trmasto branijo pred vsakim, ki bi jim jih poskušal med vožnjo zložiti nazaj.

Sicer pa – teden dni z Berlingom je bil teden dni brez kompromisov na področju prostora, brez barantanja s prtljago ali študiranja kaj bo ostalo doma, pa tudi teden dni z nižjim računom na bencinski črpalki – a le dokler vlada ni posegla v to zgodbo, a o tem kdaj drugič. Za avto, ki nikoli ni poskušal biti nekaj, kar ni, je to korektna računica.

Blaž Likovič
foto: caranduser.com

HVALIMO:
+  Prostornost z veliko začetnico.
+  Prtljažni prostor, ki sprejme tako kovčke, kot otroški voziček ali zapakirano pohištvo ter vse vmes.
+  Opcija izbire XL in sedmih sedežev.
+  Posamično zložljivi sedeži druge vrste.
+  Nizka poraba, upoštevaje škatlasto in nič kaj aerodinamično obliko.
+  Dober navor v nizkih vrtljajih poskrbi za ležerno vožnjo.
+  Solidno vzmetenje kljub dostavniškim koreninam.
+  Veliko odlagalnih mest.

GRAJAMO:
–  Mestoma še vedno precej trde plastike, ki je sicer družinsko odporna a nekoliko niža občutek kakovosti.

Tehnični podatki: