Pred 75 leti je Unimog našel prvega lastnika

19. marca 1949, le nekaj mesecev po začetku proizvodnje. Tako se je začela 75-letna mednarodna zgodba o uspehu univerzalnega stroja na motorni pogon oziroma po nemško Universal Motor Gerät – Unimog. Prvi serijski Unimog iz serije 70200 z identifikacijsko številko vozila 003 in z logotipom znamke Boehringer v obliki stilizirane bikove glave na pokrovu motorja je bil dobavljen stranki v mestu Hößlinswart. Vozili Unimog z identifikacijskima številkama 001 in 002 sta bili izdelani kot testni vozili za izključno interne namene in se nista nikoli prodali. To je bilo prvo vozilo, v katerem so bile združene prednosti traktorjev, nosilcev naprav in tovornjakov, ki se je bistveno razlikovalo od vseh tedanjih običajnih traktorjev na tržišču, in sicer ne le po videzu, temveč tudi po raznolikih možnostih uporabe.

V zelo kratkem času je povpraševanje po vsestranskem vozilu Unimog v močno opustošeni, povojni Nemčiji tako naraslo, da so proizvodne zmogljivosti tovarne Boehringer hitro dosegle svoje meje. Za nadaljnji uspeh znamke Unimog je od jeseni leta 1950 naprej skrbelo podjetje Daimler-Benz AG. Proizvodnja vozila z vsekolesnim pogonom, ki se je začela junija 1951 v tovarni v mestu Gaggenau, se je leta 2002 preselila v tovarno v Wörthu.

Danes terenec in nosilec naprav s svojo dolgoletno tradicijo ni le svetovno znano, temveč tudi tehnično dovršeno vozilo, ki se uporablja za občinske potrebe, pri gašenju požarov, za pomoč pri nesrečah ter na področju kmetijstva in vojske. Najprej je bil namenjen za kmetijsko rabo ter kot stacionaren pogonski sklop in vozilo za dostavo na področju kmetijstva, ki je dosegalo hitrost do 50 km/h. Ti zgodnji vidiki so morali izpolnjevati stroge kriterije Morgenthauovega načrta v ameriški okupacijski coni, s katerim so želeli spremeniti Nemčijo v izključno kmetijsko državo.

Jeseni leta 1945 je Friedrich izdelal prve skice za takšno vsestransko kmetijsko vozilo s kolotekom širine 1270 mm, kar je natanko ustrezalo dvema vrstama posajenega krompirja. Druge značilnosti so vključevale zložljivo platneno streho, zložljivo vetrobransko steklo, pogon za kmetijske priključne stroje na sprednjem delu, vlečni priključek na zadnjem delu in pomožno nakladalno ploščad na ploščadi za voznikovim sedežem. Friedrich je za izvedbo tega koncepta oblikoval posebno skupino razvijalcev, med katerimi je bil njegov nekdanji zaposleni Heinrich Rößler, ki je prej delal tudi na oddelku za razvoj osebnih vozil in motorjev v podjetju Daimler-Benz.

Že pozno jeseni leta 1945 so ameriške okupacijske sile odobrile redko in zelo želeno naročilo za proizvodnjo Friedrichovega »univerzalnega stroja na motorni pogon za rabo v kmetijstvu«. Ker je Heinrich Rößler koncept za novo vozilo naknadno močno spremenil, je bilo treba naročilo za proizvodnjo po šestih mesecih obnoviti, preden se je lahko začela proizvodnja.

Hans Zabel je še pred prvo predstavitvijo vozila javnosti skrajšal okorni opis »Universal-Motor-Gerät« v »Unimog«. Vozilo je bilo s tem poljudnim imenom prvič predstavljeno javnosti 29. avgusta 1948 na razstavi Nemške kmetijske družbe (DLG) v Frankfurtu ob Majni, kjer je bilo zanj takoj oddanih 150 prednaročil.

Serijska proizvodnja vozila Unimog se je začela leta 1949 v tovarni Gebrüder Boehringer v mestu Göppingen ob vznožju Švabske Jure, ko je proizvajalec strojev Rolf Boehringer iz podjetja Erhard & Söhne prevzel proizvodnjo univerzalnega stroja na motorni pogon. Približno 90 zaposlenih je brez proizvodne linije in večinoma ročno izdelovalo do 50 vozil mesečno. V strojni tovarni Boehringer so izdelali skupno 600 vozil Unimog serije U 70200, vključno s 44 enotami za švicarsko vojsko.

1950: podjetje Daimler-Benz AG prevzame proizvodnjo vozil Unimog Ker so bile zaradi velikega povpraševanja potrebne visoke naložbe, je podjetje Daimler-Benz AG jeseni leta 1950 prevzelo proizvodnjo vozil Unimog skupaj z vsemi patenti in proizvodnimi obrati – vključno z razvojnim oddelkom in novo ustanovljenim prodajnim oddelkom. Prevzem je bil pogodbeno dogovorjen na dvostranskem dokumentu v petih točkah in po nabavni ceni 600.000 nemških mark. K podjetju Daimler-Benz sta prestopila tudi oba prvotna snovalca koncepta vozila: Albert Friedrich je bil kot tehnični direktor odgovoren za Unimog do leta 1958, Heinrich Rößler, glavni oblikovalec vozil Unimog v podjetju Boehringer, pa je ohranil svoje delovno mesto v podjetju Mercedes-Benz Gaggenau do leta 1976.

Sredi leta 1951 se je v tovarni Gaggenau začela proizvodnja modela Unimog 2010, pri katerem je bila številka povzeta po stroškovnem mestu 2010 na kmetijskem oddelku podjetja Erhard & Söhne, kjer so izdelali prve prototipe.

Leta 1953 sta bili predstavljeni seriji 401 in 402 s številnimi izboljšavami: tu je bila platnena streha, ki je bila do zdaj izdelana izključno v zložljivi izvedbi, prvič dopolnjena z zaprto voznikovo kabino, odporno na udarce in v celoti izdelano iz jekla. Delo voznika med vožnjo je bilo tako veliko varnejše, večja pa je bila tudi zaščita, na primer pri uporabi na območju gradbišča. Od maja 1953 so bila nato vozila Unimog označena tudi z Mercedesovo zvezdo in ne le z logotipom bikove glave, ki je bil popolnoma odpravljen šele septembra 1955.

Od leta 1949, ko je bil predan prvi Unimog, jih je bilo do danes izdelanih že več kot 375.000. In povsem jasno je, zakaj: vozilo Unimog zlahka premaguje ekstremne terene, kot dvosmerno vozilo lahko vleče po tirih celotne tovorne vlake ter ima dovolj priključnih mest in prostora za namestitev najrazličnejših priključnih strojev. Osnovni koncept ostaja enak: štiri enako velika kolesa, oblika okvirja kot pri tovornih vozilih, visoka terenska zmogljivost zaradi togih portalnih prem z vijačnimi vzmetmi, vsekolesni pogon s sprednjimi in zadnjimi zaporami diferencialov, kompaktne mere s štirimi mesti za priključitev in namestitev ter možnost vgradnje karoserij in nadgradenj spredaj, na sredini, ob strani in zadaj ter uporabo prenosne gredi spredaj, na sredini in zadaj. Vse to ob razmeroma veliki tedanji hitrosti 50 km/h, ki danes dosega do 89 km/h, zaradi česar je mogoče vozilo uporabljati tudi za daljše vožnje po avtocesti.

Aleš Majerič
foto: MB