Preživel sem …

Včasih se planeti in ozvezdja skoraj popolno poravnajo in takrat se dogajajo neverjetne stvari. Vsaj pravijo tako. Sam temu v resnici nisem nikdar zares namenjal nikakršne pozornosti, a nevem, čemu naj sicer pripišem dogodke zadnjih dni … splet srečnih in nesrečnih naključij? Usoda? Božanstva?

Začelo se je kot test novega BMW S1000R. V praktično vseh pogledih izjemen motocikel. Popolno uravnotežen, popolno uglašen, tehnološka umetnina, geometrijska perfekcija. Neverjeten dosežek motorznanstva. Motocikel je opremljen z vsemi najsodobnejšimi elektronskimi pomagali. Zagotovo bi o tem motociklu pisal v presežnikih, test mogoče niti ne bi bil tako zanimiv, ker v nekaj prvih dneh omembe vredne napake nisem uspel najti. A preden sem jo uspel najti, se je zgodilo …

Na lepo, toplo, sončno četrtkovo popoldne, sem se zavihtel v sedlo popolnega motocikla in kot neštetokrat do tistega dne, krmilo usmeril proti izredno priljubljenemu cilju motoristov – Rakitni. Skoraj popolna cesta. Lep asflat, čudovita kulisa, relativno malo prometa, kombinacija dolgih ravnin, kratkih in dolgih, počasnih in hitrih ovinkov. Zaporedje vseh lahko skoraj citiram od Preserja do Rakitne ali obratno. Cesto bi verjetno lahko odpeljal miže. Bil sem prepričan, da kot motorist in domačin poznam vse pasti te slikovite ceste. In ravno to je najverjetneje botrovalo dogodku, ki me bo kot motorista, v nekem smislu, zaznamoval za vse življenje. Kako narobe. Zajebal sem.

Na poti proti Rakitni sem bil popolnoma osredotočen. Osredotočen na navidezen zemljevid, ki se mi je sproti risal pred očmi, osredotočen na delovanje in vedenje motocikla, popolnoma sem bil osredotočen na dogajanje okrog mene, natančno sem vedel kaj se dogaja z mojim telesom, misli sem imel pod popolnim nadzorom. Ustavil sem se ob jezeru, zajel nekaj lepih fotografij. Čakal me je le še spust v dolino in čakal me je le še osvežilen hladen napitek na terasi pred domačo hišo. Ko motorist osredotočenost na delovanje njegovega telesa, uma in motocikla, nadomesti z mislijo na domačo teraso in osvežilno pijačo, je rezultat večinoma vedno enak. Mnogi se več ne usedejo na teraso pred domačo hišo.

Zadnji dolg in relativno hiter levi ovinek pred vasjo Preserje. Samo še ta ovinek. Ovinek, ki sam po sebi ni nevaren. Planeti in ozvezdja so bili skoraj popolno poravnani, koncentracija je popustila za stotinko sekunde. Še do tega trenutka nisem uspel doumeti, kaj je šinilo skozi misli. Vsekakor nekaj, kar na motorju, pri 90 kilometrih na uro, pred ovinkom, nikakor ne bi smelo. Ovinek, obe zavori, napačna reakcija, pesek, bankina, trava, brežina … tema, smrtna tišina. Vse se je zgodilo v nekaj sekundah, meni se je vleklo kot celo leto. Zajebal sem. Zajebal „big time“.

Do trenutka, ko sem se spet zavedal sebe, se ne spominjam ničesar. Moji možgani so se popolnoma izklopili, nezavesten sem sprejemal številne udarce. Očividci so glede na videno pričakovali najhujše. Moje, popolnoma nemočno telo je na cesti obležalo po približno 20 metrih razmetavanja, do tistega trenutka čudovita bavarska stvaritev je končala še približno 30 metrov nižje ob ograji na drugi strani ceste. Ko sem se zavedel, ko se je duh po nekaj sekundah ponovno naselil v telo, sem najprej pomislil, da sanjam. Da se bom zbudil, da bom vstal iz tople postelje, oblekel opremo in se zapeljal na Rakitno. Nisem sanjal. Z obrazom navzdol, sem pod čelado kričal in lovil sapo. Oklepal sem se življenja. Bil sem odločen, da ne bom obležal na tistem mestu. Da nikakor ne bom pustil vsega kar sem ustvaril, ne bom zapustil družine. Pred očmi sem imel mojo družino, obraz mame in očeta, bratov, sestre, nečaka, prijateljev, mojega psa. Odločen sem bil, da na tem svetu še nisem dosegel vsega, kar želim doseči. Zbral sem vse moči, se obrnil na hrbet in se povlekel ob rob ceste. Že dejstvo, da sem uspel premikati vse okončnine mi je vlil neverjetno močno voljo. V resnici druge možnosti sploh nisem dopuščal. Občutek, da sem zajebal je zamenjal občutek hvaležnosti. Vstal sem na lastne noge. Brez pomoči kogarkoli. Motoristi, nikdar in nikoli si ne želite doživeti takšnih občutkov. Kar se zdi povsem samoumevno, naenkrat postane največje darilo v življenju. Zavedanje, da sem preživel. Spoznanje kako nemočen sem, kako izredno ranljiv.

Pogledal sem okrog sebe, po celotni razdalji zemlja, trava in razbitine. Deli, ki so jih v tovarni skrbno in natančno sestavljali v želji, da bi ustvarili popoln izdelek, so ležali razmetani povsod okrog mene. Pogled na raztreščen BMW S1000R sem slabo prenesel. Na oči mi je spet padla tema in sesedel sem ob razbitini. Verjetno je temu botroval tudi šok in bolečine po praktično celem telesu. Človeško telo seveda ni grajeno za obvladovanje takšnih sil, ki nanj delujejo ob takšnem dogodku.

V tistem trenutku je bilo okrog mene že kar nekaj ljudi, ki so se mi odločili priskočit na pomoč. Hvaležen sem vsakemu posebej. Dobil sem vse, kar sem v tistem trenutku potreboval. Dobil sem besede vzpodbude in podpore, dobil sem vodo in prvo pomoč. Seveda, se je na kraju nesreče nabralo tudi nekaj tistih, ki so želeli fotografirati razbitino in se nezavedno naslajati nad nesrečo sočloveka, a takšnim nisem in ne bom namenjal nikakršne pozornosti.

Stvari bi se lahko končale popolnoma drugače. Tega zapisa ne bi mogel napisat in svoje izkušnje ne bi mogel deliti s teboj. Hvaležen sem, da ga lahko. Hvaležen sem za novo priložnost. Hvaležen bom, če samo vplivam na miselnost enega samega motorista. Zaporedje planetov in zvezd, usoda, splet naključij, angeli varuhi … niti ni tako zelo pomembno. Izvidi so na koncu pokazali „le“ nategnjene kolenske vezi, zvit gleženj, počeno golenico in dve polomljeni rebri. Telo se zaceli. Kar ostane je neverjetno doživetje, neverjetna izkušnja. Eno je, ko ti takšen dogodek opisujejo kolegi motoristi ali pa ga vidiš na televiziji, youtubu, nekaj drugega pa, ko ga doživiš na lastni koži. Nesrečno nenazadnje doživljam kot ultimativen preizkus moje ljubezni do motociklizma. Ta ostaja neomajna. Nikdar ne bom nehal voziti. Na motocikel bom sedel, takoj, ko bom spet lahko, takoj ko bom spet dobil priložnost. Še naprej bom občudoval tehnološke presežke, kakršen je vrhunski BMW S1000R. Nisva najbolje začela, a zares srčno upam, da bom na ta motocikel lahko sedel še kdaj in ga spoznal do njegove obisti.

Še enkrat bi se rad javno zahvalil vsem, ki ste mi ob tem dogodku pomagali. Rad bi se zahvalil mojemu bratu, ki
je bil na kraju nesreče prvi, celo videl izseke nesreče. Tega lastnemu bratu ne privoščim. Nikdar si ne želim, da bi zamenjala vlogi. Hvala moji sestri, ki je moj steber takrat, ko jo najbolj potrebujem. Hvala mojemu očetu, ki je sinov klic na pomoč sprejel hrabro in takoj prihitel pomagat. Ne morem si niti predstavljati, kako je slišati takšen klic. Hvala najboljšemu prijatelju Denisu, ki je na kraj prišel kljub proslavljanju rojstva nečaka. Hvala Boštjan in hvala Blaž. Hvala Lea. Vem samo ime. A je dovolj. Prva si sprejela odgovornost in pristopila s prvo pomočjo in plastenko vode. Hvala tudi gospodu Samu, predstavniku BMW Group Slovenija, ki je obvestilo o nesreči sprejel izredno stojično in z razumevanjem. Izredno hvaležen sem za pobudo in privoljenje, da to doživetje lahko delim s tabo, ki to bereš. Naj bo moja izkušnja dovolj dobra lekcija, da vsakič, ko sedeš na motor razmisliš, da je potreben le kanček, ampak res ZGOLJ kanček, nepozornosti in kako prekleto tanka je meja med bitjem srca in tem, da te pokrijejo z rjuho. Da tudi motocikel z najsodobnejšo elektroniko in kopico varnostnih pomagal ni vsemogočen. Še zdaleč ne! S1000R je zaključil ob ograji, v nasprotni smeri vožnje … Dovolj nazorno?

Zahvalil bi se tudi policistki in policistu, ki sta nesrečo obravnavala korektno, profesionalno, spoštljivo …

Motoristična prometna nesreča se je zame končala dobro. Naučil sem se ogromno stvari. Doumel sem, da tista fraza „da si na motorju zelo izpostavljen in ranljiv“, še kako drži v praksi. Doumel sem, da nisem nepremagljiv, da nisem „od boga zavarovan“, da nisem najmočnejši in da „meni se to ne more zgodit“, nikakor ne velja. Sedaj veliko bolj spoštujem in cenim stroj, cesto in … življenje.

Rok