BMW F 900 GS Adventure

“Trail tek je vrsta športa, ki vključuje tek in hojo. Večinoma poteka po naravni podlagi (gozdovi, puščave, gore, planote), največ 20 % poti pa lahko poteka tudi po urbanih površinah.”

Tako Wikipedia o trejl tekih. Pred kratkim sem bil prvoosebno priča tovrstni športni prireditvi. Opazovati jato soprimatov vseh mogočih spolov, starosti in vzgibov, ko se družno zapodi navkreber … zanimiva izkušnja. Še bolj pisano vzpetinsko prigodo sem posredno izkusil v Južni Ameriki. Dobro, ni bil ravno trejl. Bil pa je družni juriš ob zaključku nekajdnevnega pohajkovanja po slikovitem kanjonu. Po praznovanju uspešnega zaključka pohoda, ki se je zavleklo dolgo v noč, smo se še pred zoro dokaj optimistično zapodili navkreber. Pred nami je bilo tisoč višinskih metrov, s štartom na dva tisoč metrih nadmorske višine. Volja je bil močna. Telo malo manj. Do vrha smo potrebovali poltretjo uro. Glede na okoliščine smo bili nad našim dosežkom dokaj zadovoljni … dokler ni naš lokalni vodnik podelil, da je kot otrok po tej poti hodil v šolo, in da je za vzpon potreboval pol ure …

Možakar, potomec Inkov, ni bil ravno atletskih proporcev. Manjše rasti, kratkih okončin, nikakršnega sledu o kakšnem sikspeku in dokaj velik nos. V večerni debati je model pojasnil, da so odlično prilagojeni življenju na visoki nadmorski višini. Kar je nekako smiselno. Čimboljša absorbcija kisika in čim krajše distribucijske poti le-tega po životcu. Kar nekako intuitivno nakazuje na dejstvo, da večje, težje in močnejše ni vedno tudi boljše. Kar nas pripelje do bavarskih enoslednikov.

Za nespornega kralja univerzalnih dvokolesnih “križark” velja BMW R 1300 GS. Mokre sanje vseh pripadnic in pripadnikov generacije srednjih let. Za tiste še malce bolj trdožive pa je že od nekdaj na voljo različica “Adventure”. Ko zadiši po prahu, blatu, znoju in sklopki. Po folklornem mnenju brez konkurence … vsaj do zgodnjih devetdesetih let. Takrat je luč svet ugledal prvi bavarski “F”. Črka, ki so jo množice fanatikov brezpotij prekrstile v “Funduro”. V treh desetletjih je model F zrasel v kleno, samostojno evolucijsko vejo. Z lastno sekto gorečih privržencev. In kakšen je profil povprečnega uporabnika?

Odgovor ni tako preprost. “Hardcore” enduro privrženci se bodo verjetno odločili za F 900 GS. Od večjega brata je namreč lažji za 23 kilogramo. Morda se ne zdi veliko, vendar nekajkrat zaporedom poskusite dvigniti malo vrečo cementa in vam bo hitro jasno. Vzmetenje se zdi pri manjšem modelu bolj terensko uglašeno, motocikel je ožji, na voljo pa je tudi cel kup terenskih elektronskih pomagal. Resda premore 30 kilovatov moči manj, vendar to na neutrjenih podlagah ne igra takšne vloge. Pri cestnih norčijah se izkaže za odličen kompromis – okreten in poskočen na avtocestnih popotovanjih pa ponuja visoko raven udobja in varnosti.
Seznam serijske opreme je netipično nemško bogat – 6,5-palčni barvni zaslon, napredni ABS, izbirni načini vožnje, ogravanje ročic krmila, LED žarometi, nastavljivi vetrobran, zaščita motorja in nosilci prtljage. Seznam dodatne opreme je skorajda nepregleden. Skratka, ima vse, kar imajo veliki.

Eh, skorajda bi pozabil na ključni atribut F 900 GS – sedem tisočakov nižja cena osnovnega modela, v primerjavi z večjim sorodnikom.

Aleš Majerič
foto: caranduser.com

Tehnični podatki: