Film, ki zajema petdesetletno zgodovino skupine, je režiral Malcolm Venville in vsebuje redke arhivske posnetke, intervjuje s člani skupine, ter pričevanja zvezdnikov, kot so Javier Bardem, Lars Ulrich, Chuck D in drugi. Scenarij je napisal David Teague. Doživite izjemno zgodbo ene najbolj ikoničnih skupin vseh časov skozi njihove lastne besede prvič doslej, ki bo v kinematografe pribrenkala 7. maja letos.
O zgodbi
Glasbeni dokumentarni film Iron Maiden: Burning Ambition, ki se razteza čez pet desetletij, prikazuje ikonični vzpon ene največjih skupin v glasbeni zgodovini. Z ekskluzivnim dostopom do uradnih arhivov glasbene skupine film prikazuje pet desetletij ene najbolj ikoničnih poti v zgodovini glasbe.
Film, ki vsebuje intervjuje s skupino in podporniki, kot so slavni hollywoodski igralec Javier Bardem, bobnar skupine Metallica Lars Ulrich, kitarist skupine Rage Against the Machine Tom Morello in raper Chuck D, ponuja intimen vpogled v njihovo brezkompromisno vizijo in neomajno povezanost z njihovo številčno množico oboževalcev.
Režiser filma Malcolm Venville je ob vsem povedal: »Pot do nastanka filma Iron Maiden: Burning Ambition se ni pričela z bendom, ampak z oboževalci. Naši prvi intervjuji so bili s člani kluba oboževalcev skupine Iron Maiden in kmalu je postalo jasno, da ne gre zgolj za zvesto občinstvo, temveč za globalno kulturo. Ko Iron Maiden odidejo na turnejo, njihovi oboževalci potujejo z njimi, in to ne na en koncert ali dva, temveč na celotne turneje po več celinah, kjer sklepajo prijateljstva, ustvarjajo skupnosti in v mnogih primerih svoje življenje gradijo okoli glasbe. Občinstvo skupine Iron Maiden je bolj raznoliko, kot kažejo stereotipi, povezani s heavy metalom. Njihovi oboževalci prihajajo iz vseh družbenih slojev, od uličnih prodajalcev do politikov. Tako japonski kot kanadski premier sta javno priznala, da sta oboževalca skupine. Kot je opisal eden od sogovornikov, obstaja nekakšen skupni »Maidnov DNK«, ki povezuje ljudi ne glede na geografsko pripadnost, družbeni razred in kulturo.«
»Zato se nam je zdelo prav, da začnemo prav pri oboževalcih. Posneto je bilo v preprostem studiu brez motenj, da so njihovi glasovi lahko pripovedovali zgodbo; njihove izpovedi nas popeljejo od začetkov skupine na pub-rockovski sceni vzhodnega Londona sredi 70. let do velikih koncertnih stadionov, na katerih je skupina Iron Maiden nastopala pred milijoni ljudi. Najbolj me je pri skupini Iron Maiden navdušila njihova popolna neodvisnost. Od samega začetka so svojo glasbo pisali in producirali v skladu s svojimi vzgibi. Nikoli niso omilili svojega zvoka ali se prilagajali glasbeni industriji, da bi ji ugajali. Medtem ko so mnoge metal skupine spremenile svojo podobo v času MTV-jeve dobe hair metala, so Maidni preprosto nadaljevali, moralna panika, pogosto imenovana tudi »satanistična panika«, ki je obkrožala njihove albumske naslovnice, pa jih nikoli ni ganila. Njihove pesmi so črpale iz zgodovine, literature, vojne, mitologije in filozofije – tem, ki jih v popularni glasbi redko najdemo,« še pojasnjuje režiser.
»Člani skupine so se bolje počutili pri snemanju zgolj avdio intervjujev, kar se je sprva zdelo kot omejevanje, a se je izkazalo za osvobajajoče. Brez prisotne kamere so govorili bolj svobodno, njihova razmišljanja pa so postala bolj intimna in odkrita. Film je postal zgodba o vzponu, padcu in ponovnem vzponu, povedana le z glasovi članov skupine in brez njihovih obrazov. Eden najbolj ganljivih intervjujev je z izvirnim pevcem skupine Iron Maiden, Paulom Di’Annom. To je njegov zadnji intervju, v katerem z izjemno iskrenostjo govori o svojem času v skupini in okoliščinah svojega odhoda.«
»Konec koncev gre pri filmu Iron Maiden: Burning Ambition za vzdržljivost: za skupino, ki se ni hotela podrejati spreminjajočim se glasbenim trendom, in za svetovno občinstvo, ki je v njihovi glasbi našlo svojo identiteto, prijateljstvo in smisel. To je zgodba o skupni kulturi, ki se je petdeset let razvijala med skupino glasbenikov iz vzhodnega Londona in milijoni poslušalcev po vsem svetu,« še zaključi režiser filma Malcolm Venville.
Rudi Leskovec
foto: Karantanija
