Ducati DesertX

Priznam, nisem kaj prida enduraš. Večina mojih terenskih izkušenj izhaja iz druženj s Tomosovim CTX-om s pokvarjenim zadnjim blažilnikom in odpadajočim zadnjim blatnikom, ki sem ga s silikonskim kitom vneto lepil po vsakem povratku iz stanežiške gramoznice. Takrat sem še mislil, da obvladam.

Pa sem enega poletnega popoldneva drncljal tam po tistih superkros kucljih. Vsakega posebej. In prav fino se mi je zdelo. Se je pripeljal en frajer s katrco, zadaj na prikolici je imel nekaj dvotaktnega. Nadel si je oklepovje, zakadil celotno gramoznico, naredil en krog tako, na suho, da sem še imel nekaj upanja, češ:”S takim strojem bi se tudi jaz tako peljal!” V naslednjem krogu pa v eno preskočil vse tiste štiri kuclje, ki sem jaz skrbno obdelal vsakega posebej. In sem šel domov.

Dogodek me je odvrnil od mojih motokrosističnih ambicij, nekje globoko v meni pa je ostala nepotešena sla po brezpotjih. Oz. vsaj prevoznih sredstvih, ki bi jih lahko zapeljal na tak teren, če bi se mi to zahotelo. Kar je zelo poredkoma … ker spomin na gramoznico še vedno peče. “Princ mojih sanj” je že dolga leta “Švaba”. Robat. Zajeten. Širokih bokov, prostornih kovčkov, poln najnovejše tehnologije in nemirne narave. “Ko bom velik, si ga zagotovo privoščim”, sem vedno govoril. Še dobro, da si ga nisem.

“Dukatija mamo na testu. Pi… je velik”, je prek telefona pojamral Rebro.
“Pa dej spust vzmetenje”, zapametnjačim nazaj.
“Ne morš!”
“Spusti zic!”
“Sem probal, nima te opcije” je potožil stanovski kolega.
“Ajde, pridem pogledat.”

Priklokotam s svojim Tengaiem, modro polnega rezervoarja. In tam, pred Ruskim carjem sem se ponovno zaljubil. Pa ne zgolj v Rebrota. Poleg njega se je lesketal snežno bel Ducati DesertX! Na prvi pogled je deloval kot sad prepovedane ljubezni med Stormtruperjem in dvokolesnim udeležencem Pariz – Dakarja iz osemdesetih. Enduro, da ga vikaš! Starošolski dvojni žarometi, dirkaški vetrobran, pokončna instrumentna plošča, industrijske zaščite za roke, prikupno zavihnjen izpuh, enduraški sedež, stopalke z bodicami, retro ogledala in cela jata zaščit in enduro okrasja.

Na prvi pogled je jasno, da tega motorja nihče ne bo vozil v šlapah. Na tem motorju izpadeš nadvse resen enduraš, tudi če to nisi. Kot naprimer moja malenkost. Tudi, če najbolj ekstremen izlet izven asfalta predstavljajo z regratom in mahom obraščeni vegasti tlakovci pred vašo hišo. Zahvaljujoč 21 oz. 18-palčnim kolesom je resda malo visok, vendar ni odstopal od ostale konkurence (sori, Rebro). Pelje se odlično! Sediš pokonci, nič ne zbada v križu. Zavoljo spodobnega vetrobrana vam glava ne plapola niti na avtocesti. Med nogami pa smelo prepeva 937-kubična “Desmodromic Testastretta 11°”, če navajam proizvajalca. Dasiravno se sliši kot kakšna italijanska sladica … to tudi je. 81 kilovatov in 92 Nm čiste italijanske poezije. Moči? Dovolj! Navora? Čez glavo! Zvok? Da bi še angelčki kršili prometne predpise! Ergonomija za “sedi pet”, vsestranskost pa podedovana po Multistradi.

Osnovni model je ocenjen na slabih 18 tisočakov. Sprejemljivo. Sploh za takšne, ki si tak motor lahko privoščijo. Na voljo je cela horda paketov dodatne opreme, od potovalne, preko kozmetične, do tiste, ki je namenjena uporabnikom, ki prezirajo utrjene vozne površine. Višina sedeža od 845 do 890 mm. Omislite pa si ga lahko celo v 35-kilovatni različici!

Aleš Majerič
foto: caranduser.com

HVALIMO:
+ Izgled
+ Vozne lastnosti na vseh terenih
+ Ergonomija
+ Zvok motorja

GRAJAMO:
– Menjalnik ni najbolj gladek
– Za nižje rasle primerke manj primeren

Tehnični podatki: