BMW R18 Transcontinental

Kot mali slinež v kratkih hlačah se nisem kaj prida spoznal na tehniko. Merilo za moč motociklov je bila končna številka na merilniku hitrosti in število izpušnih cevi. Motorizirana enosledna vozila pa sem delil na dirkalne, “harlije” in “krosovce”. Priznam, da danes ni kaj prida drugače, le da mi je nerodno postavati okrog dvokolesnikov in pohotno buljiti v njihove števce. Pri delitvi na podvrste se ni kaj prida spremenilo.

“Harliji” ali čoperji so bili redka roba. In niti ne pretirano spoštovana, saj so, za razliko od japonskih raket, števci redko segli preko magične številke 300. Medtem, ko so pri nas čoperji bolj kot ne furali ilegalo in jim je nekaj PR-a naredil šele Odpadnik na Kanalu A, so bili preko Luže edini pravi pojem dvokolesnika. Bradati, v usnje odeti in od sonca opečeni cestni križarji s pomanjkljivo odetimi spremljevalkami so oblikovali stoletni kult. Kult, ki je častil svobodo, hrup, bencinske hlape in celo vrsto opojnih substanc. Počasi so tovrstni enosledni rekviziti pričeli kapljati v Evropo, vendar med evropskimi proizvajalci dolgo niso imeli resne konkurence. Pojem avtocestnih popotnikov sta še vedno HD in Hondin Gold Wing. Vsak s svojo zvesto jato vernikov. Pri BMW-ju pa so dejali:”Primi moj krigl!”

Če bi združili usnjato jato in jato, ki ob srečanju na cesti medsebojno po admiralsko salutira, je to kar spodoben kos pogače. V moji domišljiji je Hans, ko se je vrnil z dopusta po “Državah”, rekel:”Kaj, če bi ustvaril hibrid…” V garažo je zvlekel bavarsko, ameriško in japonsko živinče, si nadel delovne irharice in zaprl dvižna vrata. Po kakem mesecu, ko je bilo izza zaprtih vrat slišati zgolj piljenje, švasanje, zbijanje, preklinjanje in riganje, so se vrata odprla. Sprva se je skoznje vsula gora praznih pivskih pločevink (minister za zdravje opozarja, in te fore …), kartonastih pladnjev od prest in vakumskih ovitkov belih klobas. Izza tega kaosa pa je zasijal R18!

Izgleda prav ameriško, diši po udobju in skriva najbolj svežo nemško tehnologijo. “Pha,” boste dejali “Kaj pa tradicija, pedigre?!” Hans bi zopet dejal:”Primi moj krigl!” Pedigre sega v davno leto 1936. Do divjega praočeta po imenu R5. Poslanstvo je bilo takrat resda nekoliko drugačno, vendar kri ni voda. In R18 tega ne skriva. Ponosno razkazuje svoj “jekleni okvir z dvojno zanko s privijačenimi spodnjimi zaščitami”, kot so milo zapisali v uradnem tehničnem glasilu. Kar me je osebno najbolj očaralo, se je skrivalo med mojimi nogami. Hvala za lepe misli, vendar ni bilo organskega izvora. 1.800-kubični bokser! Dvovaljni bokser z največjim testisi, kar so jih Bavarci kdajkoli izdelali … v civilne namene. 67 kW, 158 Nm navora, in končna hitrost tja proti 200 km/h. Pregrešna konjušnica ni le velika, ampak je sama po sebi umetnina. Spomenik bavarskim prizadevanje po ohranjanju tovrstnih agregatov.

Tudi okolica motorja ni švoh. Pravzaprav bi jo lahko mirno opisal kot odtenek proč od totalnega preseravanja. To je kompliment. Pri BMW-ju ne skrivajo, da je R18 v prvi vrsti nastal s tržnimi apetiti usmerjenimi preko Atlantika. In tam pač ljubijo pretiravanje. Večje, močnejše, bolj svetleče, kičasto, predimenzionirano, glasno in brezsramno. Na srečo smo … no, so v drugi vrsti tudi evropski kupci, ki so malce bolj zadržani. Rezultat je tako impozanten, udoben in tehnično dovršen motocikel, ki je ravno dovolj kičast za novi svet in še dovolj uglajen za staro celino. In tudi vožnja ni nič drugega kot to – izkušnja, kjer si tradicija in drznost podata roko.

Vrh ekstravagance predstavlja model Transconinental (v nadaljevanju ga bom naslavljal kar s TC). Kot že samo ime namiguje, gre za lovca na daljave. Širne cestne poljane, spokojen šum vetra, svoboda in žlahtno brnenje. Seveda lahko s seboj vzamete tudi boljšo polovico ali tretjino – R18 TC za njo odlično poskrbi s foteljem, ozvočenjem, ogrevanjem zadnjice in zajetnim prtljažnim prostorom. Z njim ne boste podirali hitrostnih rekordov, ne boste ga omadeževali s prahom neutrjenih cest in z njim ne boste vijugali po ozkih uličicah starih mestnih jeder. Dasiravno premore vzvratno prestavo, TC ni ravno baletni plesalec. 427 kg, plus voznik, plus sopotnica, plus prtljaga in smo na masi polno naloženega družinskega avtomobila iz 80-ih na poti na morje. Se pač najbolje počuti na slikovitih magistralkah.

“Kakšne posebnosti?” boste dejali. Cel kup. Armaturka v slogu avtomobila, nihajni prestavni vzvod, seznam dodatne opreme, ki pojmu “individualizacija” daje povsem nove razsežnosti in … no ja … cena. Za najboljše iz novega in starega sveta boste odšteli vsaj 30 tisočakov. Pa se splača? Če si ga lahko privoščite in če vas mika transkontinentalna svoboda, zagotovo. Poznavalci vas bodo zagotovo opazili, nepoznavalci pa zavidali.

Resda R18 TC ni najmočnejši, najhitrejši, najbolj kičast, najbolj impozanten, najglasnejši. Je pa odlično uravnotežena zmes najsodobnejše tehnologije, plemenitega porekla, prefinjenega sloga in udobja.

Aleš Majerič
foto: caranduser.com

HVALIMO:
+ oblika in udobje
+ dovolj prtljažnega prostora
+ velik seznam dodatne opreme
+ vzvratna prestava

GRAJAMO:
– teža motocikla in s tem težje manevriranje

Tehnični podatki: