Sem preprost človek, narejen tam proti koncu sedemdesetih let prejšnjega tisočletja. Čez poltretjo zimo me bo doletel Abraham, če bo seveda Bog dal. Življenje me je oklestilo pričakovanj in želja. Pa sem kljub temu ostal zmeren optimist.
Ni mi mar za družbena omrežja, AI mi prav pride le za pošiljanje diplomatskih odgovorov poslovnim partnerjem, električni avtomobili se mi ne zdijo prav posrečeni, elektrificirana kolesa še manj, samohodne skiroje pa naravnost preziram.
Pametni telefoni so mi opustošili možganski center za pomnenje telefonskih številk – že več kot pol leta sem v novi službi, pa ob izmenjavi kontakov s potencialnimi kupci mojo telefonsko še vedno plonkam iz podpisa v mailu. Vsesplošno dosegljivost spletnih brskalnikov je resno okrnila moje pomnjenje ne ravno življenjsko pomembnih, pa vendar “spodobi se vedeti” dejstev. Kot naprimer oddaljenost Marsa od Zemlje, ali je leteča veverica vrečar in ali krava spada med sodoprste ali lihoprste kopitarje. Pa še nekaj ne moreš več blefirati, ker se v družbi vedno najde nekdo, ki vsako dejstvo vestno preveri … z mobilnim telefonom, kakopak.
Hrepenim po časih, ko sem kupil avdio kaseto, pa kakšni dve desetletji kasneje še CD … za cca. 1.500 rajnkih tolarjev. In se jo/ga drajsal (kaseto oz. CD) kaka dva meseca in v tem času osvojil vse komade na pamet. Tudi tiste, ki se mi na začetku niso najbolj dopadli. Pa so pršli MP3-ji in vse pokvarili – sedaj si omiljeno skladbo na pretočni platformi lahko zavrtim tisočkrat, pa se mogoče zapomnim zgolj medmetni del refrena. Kaj sem že hotel povedati … Aja – walkmani so bili odlična pogruntavščina. Neusmiljena do AA baterij, ampak blazno kul. Odlične priprave. Nobenega appa, nobenih brezžičnih povezav, nobenih naročnin. Danes so le en lep nostalgičen spomin. Od njih so ostali le “vršički” slušalk.
“Bobki” za ušesa. Uporabne male stvarce. A kaj, ko se je nekdo spomnil, da je potrebno za njihovo uporabo namestiti aplikacijo. Preko nje je mogoče nastaviti različne funkcionalnosti njihovih erogenih con, ki pa jih (vsaj jaz) sproti pozabim. Kolikokrat moram počohati levo slušalko, da mi izbere naslednjo skladbo, koliko sekund moram držati desno, da mi preklopi na način za izničevanje hrupa … skratka stres!
In končno so se pri JBL spomnili, da bi mogoče kdo želel uporabljati bobke tudi brez prekletega “epa”. JBL Live Beam 3! Odrešilna bilka za vse, ki si želijo imeti stvari fizično pri roki.
Celoten hec tiči v zaslonu, ki so ga velikodušno namestili v polnilno ohišje.Ta ponuja skoraj vse razkošje nekdanjih analognih naprav in še več! Naslednja skladba? Ni problema! Glasnost? Še manj! Izbira načina dojemanja avdio okolice? Dokler rečeš keks! Izenačevalnik zvoka? Pih! In za povrhu še izbira ozadnja, baterijska svetilka, obvestila s telefona, iskanje bobkov in še in še! Bravo JBL! Resda je štrckanje po tem zaslonu malenkost okorno (je treba kar odločno pritisnit in podrsati) ampak tudi vrata od Jugota se niso zaprla zgolj z lepim pogledom.
Kar se tiče zvoka, nimam pripomb. Bas je JBL-jevsko odločen, aktivno odstranjevanje hrupa vzorno, telefonski pogovori so, za razliko od moje Škode, potekali brez alahkošeenkratponovite. Brezžične priprave lepo sedejo v uho. Izkažejo se tako v kombinaciji s telefonom, kakor tudi s prenosnikom (tabličnih računalnikov se izogibam).
Za vse tiste naprednejše generacije pa delujejo tudi s pomočjo aplikacije.
Aleš Majerič
foto: caranduser.com
