Ford Tourneo Connect 2.0 TDCi EcoBlue 90 kW Active
Blaž Likovič
Nedavno sem na domačem dvorišču gostil novega Tournea Connect, Fordovega aduta za prostora željne družine. Prav oba testneža, takratni in tokratni sta dolgina, torej v podaljšani L2 karoserijski različici s 35 centimetri pribitka v dolžino in opremljena s povsem enakim pogonom, zato vas vabim, da si tiste bistvene stične lastnosti, ki so pravzaprav zrasle na zeljniku VW inženirjev, preberete tudi na povezavi TUKAJ. Takratni Tourneo Connect je na druženje pripeljal v začetni preobleki Titanium, ki je nekdaj veljala za »špico« ob nakupovanju modrih ovalov, medtem ko bomo danes v izogib podvajanju pod lupo vzeli opremo Active, ki je na kožo pisana aktivnim družinam. In še komu …
Za približno tisočak doplačila boste Tournea Connect preko maske motorja s črnim satovjem, »off road« odbijača spredaj, posebnih 17-palčnih platišč, črnih vodil bočnih drsnih vrat in oblazinjenja z modrimi šivi preobrazili v navideznega družinskega pustolovca. Doplačilo je dostopno in občutno vpliva na prezenco vozila, zato sem prepričan, da ga bo izbrala večina kupcev, ki ne stavi še dodatna dva »jurja« na Sport različico z dvema dirkaškima črtama – razpotegnjenih od glave do pet karoserije. Oprema Active torej prinaša zgolj estetsko nadgradnjo, saj za razliko od Focusa Active (nekaj besed več o njem TUKAJ) ne prinaša dodatnih centimetrov oddaljenosti od tal ali morebiti kakšno ekstra plastiko za zaščito podvozja ali motorja.
Zatorej bo naša zgodba tekla o »off road estetsko zabeljenem« Tourneu Connect Active. Začnimo pri poglavju z vremenom. Kot je za zadnje spomladansko monsunsko obdobje značilno, je seveda lilo kot iz škafa, ko sem se s polnim nahrbtnikom »fasnge«, torej tedenskim nakupom živil, vrnil na dvorišče. Žal ne domače z nadstreškom, ker sva skupaj z boljšo polovico nabavila še nekaj robe za tasta in taščo. V čem je težava? Na parkirišču večjega ljubljanskega blokovskega naselja lahko v najboljšem primeru parkiraš 20 metrov stran od vhodnega nadstreška, odrešitelja močnih padavin. Gospa na sovoznikovem sedežu že pripravlja dežnik in študiozno prične z načrtovanjem mojega iznosa treh vreč v eni roki in dežnika v drugi, medtem ko bo ona vratar – hitro odpiranje in nato zapiranje, da prtljažnik ne postane plitek ribnik. Vse planiranje je bilo odveč, saj so mestoma nerodna dvižna prtljažna vrata prišla tokrat odlično v poštev kot nadstrešek, ki presenetljivo dobro zadošča tudi višjeraslim posameznikom. Brez bušk in mokrih las sva špecerijo tako dostavila na cilj.
Vlaga se na asfaltu še ni dobro posušila, ko smo jo mahnili na družinsko slavje v okolici Postojne. Zopet dilema – kdo bo peljal babico? Navadno to storimo v nekakšnem logističnem širše-družinskem konsenzu, ki temelji na oddaljenosti in zasedenosti vozil vabljenih. Na zadnji klopi moje kočije praviloma celoten prostor zasedeta dva otroška avtosedeža mojih prestolonaslednic, zato lahko vmes posadim zgolj plišasto Pujso Pepo. Zato sem se tokrat herojsko javil in tridsedežno drug klop zapolnil kot se šika – štiri generacije oddaljene dame so dobile vsaka svoj fotelj. Ne bom trdil, da bi jih brez kiropraktika peljal ravno do Berlina, dobri dve uri do Postojne pa so prestale brez težav. Vsaj fizičnih.
Dve uri iz prestolnice do Postojne? Ne, nisem obrnil čez Vršič, temveč sem »nabasal« na drugo stalnico – zastoje na vsakem odseku banovine Janković. Nekaj časa smo stali, nekaj časa pa lezli kot lazar na mojo solato, le da si nevretenčar vzame celo noč za napad na moj pridelek, medtem ko rezervacija v gostišču pač ne čaka v nedogled. Tu sem hvaležen za pod motornim pokrovom postavljeni kleni dvolitrski sajavček z obilo navora in seveda za samodejni VAG-ov DSG menjalnik, ki sta močno olajšala avtocestno stopicanje do središča Notranjske.
In tik predem sem v čedno modro barvo odetega družinskega pustolovca vrnil na sedež modrega ovala, dobim klic od Klemna. Praktičen možakar bi potreboval dvoje rok za prevoz hladilnika, ki ga bo namestil v sveže opleskane prostore nedavno odprtega s.p.-ja. Ker misli usmerja v prihodnost ni kupil mikro enote, temveč manjši družinski eksponat. Nekaj mrmra o prikolici in polivinilu, da bo bela tehnika preživela muhast anticiklon na sončni strani Alp, vendar vse to hipoma opusti ob mojem prihodu. Odstraniva zadnjo klop in sprostiva kar 226 centimetrov dolžine v nedrjih Tournea Connect, kar je več kot preveč za njegov ohlajevalnik pijače in jedače.
Tako, Tourneo Connect Active v zameno za družinsko zatočišče, dela in udobja vajeni dizelski pogon ter kopico uporabnih rešitev ter nenazadnje še žlico terenskih začimb zahteva 39 tisočakov. Fair play bi rekli nogometni navdušenci.
4 kulske
Drsna vrata so vedno kul. Predvsem nam fotrom.
Zračniki ventilacije nad glavo. Klimatizacija kot se šika.
Kos za smeti v vratih. Odrešitelj za vse žvečilne, umazane robce in podobno.
Značka Active. Celotna oprema zares pričara aktivno podobo.
Fotrov kotiček
Fotr se je širokoustil skozi navadno bolj nemško zložen test zgoraj. Tudi Germani neradi ponavljajo besede, zakaj bi jih torej moja malenkost. Odklikajte na test v uvodu in izvedeli boste vse tehnikalije ter podrobnosti vožnje ene izmed redkih še živečih štirikolesnih kapelic, ki raste iz Volkswagnovega inkubatorja.
Če me že vprašate kateri je vendarle na čelu, vam prav potihoma povem, da se zares izplača primakniti »jurja« za nadgradnjo v Active opravo, čeprav ne boste hribolazili. Boste pa vsakič malce bolj vedri pristopili k svojemu družinskemu in prostorskemu družabniku.
Blaž Likovič foto: caranduser.com
HVALIMO:
+ Active podoba. Majhen vložek, velika razlika.
+ Prostornost. Vedno in povsod, vse do 3.105 litrov.
+ Modularen in praktičen ambient.
+ Oblazinjenje ni premijsko, vendar je prav tako udobno na daljših družinskih poteh.
+ Pogon, ki mu je pisan na pločevino. Dvolitrski dizel z navorom je zmagovita kombinacija.
+ Svoje doda še 7-stopenjski DSG.
+ Prtljažna vrata so odličen nadstrešek.
GRAJAMO:
– Vodljivost malce trpi, vendar je tak družinski voz namenjen umirjenim potem in ne tekmovanju.
– Premajhna raznolikost od VW Caddyja.
