Že v uvodni predstavitvi, ki si jo lahko preberete TUKAJ, sem navrgel mojo čustveno kalvarijo, ki jo je povzročal zamik z dobavo Pro Trojke. Številni so me potem spraševali, če se je moje navdušenje že kaj ohladilo od takrat … In moj odgovor?
En velik ne! Še enkrat več moram poudariti, da sem se Ducatija veselil približno tako, kot novoletnih daril v prednajstniškem obdobju, ko je dobri stari mož že v januarju pričel dobivati pisma in risbe o moji želji. Ob tem sem se spomnil modre misli, da moški v bistvu nikoli ne odrastejo, le njihove igrače so vsako leto dražje. In res bo držalo!
Pravzaprav je osupljivo, kako mi je Pro 3 še dandanes neizmerno ljub. Kljub temu sem pričakoval, da me bo navdušenje sčasoma minilo, vendar je ob vsaki vožnji še vedno prisotna nepopisna radost. Resda deluje Pro 3 nekoliko bolj čokat kot njegovi (mestni) tekmeci, a je vodljivost neprimerno boljša. Največ zaslug imajo 10-palčna kolesa, hkrati pa so Italijani dodali nekoliko bolj upogljivo nosilno ploščo, ki pripomore, da so obupne ceste po Ljubljani vsaj znosno prevozne.
Nasploh se zdi, da napis Ducati na skiroju ni samo etiketa s katero vas Italijani mastno usekajo po žepu, ampak za tem stojijo ure in ure tehniških rešitev, ki tovrstni skiro spremeni v sila uporabnega mestnega sopotnika. Sprva se sicer zdi, da je 18 kilogramov, kolikor Pro 3 tehta, veliko, a so se vsi bahači nad zajetno težo hitro ugriznili v jezik, saj po občutku ne deluje prav nič težje od konkurence (po vsej verjetnosti so ostali pretiravali s kilogrami navzdol).
In kaj Pro Trojko dela posebno? Domala vse! Dnevne luči v stilu Multi strade, ki delujejo kot jezna osa, nadalje diskaste zavore spredaj in zadaj, ki so v mestnem vrvežu večkrat obdržala avtorja članka na skiroju in preprečila trk z nepazljivimi vozniki avtomobilov, NFC odklepanje (ob nakupu dobite dve kartice, zato jih nikar ne izgubite!), USB reža za polnjenje elektronskih naprav, kakovost izdelave, ogromen LCD prikazovalnik (le-ta beleži vse od hitrosti, skupne prevožene poti, zadnje poti, kapaciteto baterije …), sila domiseln zvonček …
Seveda pa tudi Pro 3 ni popoln. Največja zamera gre sistemu za zlaganje in pripenjanje, ki je tako preveč enostaven, da funkcionira samo, če ga nosite naravnost pod roko. Ker nima zatiča, bo ob najmanjšem udarcu (npr. ob nogo) padel narazen. Med graje bi lahko pripisali tudi (pre)dolgo polnjenje, saj boste izpraznjenega do 100 % polnili zajetnih 8-9 ur.
Hja, še ena graja je. Je namreč Ducati. Ne spomnim se predmeta v zadnjih 10 letih, ki bi ga ljudje tako pogosto opazovali. Včasih sem namreč imel občutek, da mi bodo skiro izpulili kar med vožnjo. In res ni novinarska raca, temveč se je pripetil dogodek, ko se je možakar dobesedno izstrelil s stola v bližnjem lokalu, da je prišel zbirat informacije, kje se takšen Ducati lahko kupi (v As Domžale d.o.o.), kakšni so občutki, da zares izgleda dobro … in dejansko je še isti hip po koncu pogovora letel v Domžale! Še prodajalec pri kitajskem konkurentu je pristopil do mene in izustil, da tako „kulskega“ skiroja še ni videl.
Sam bi Ducatiju Pro 3 podelil oceno 9,5/10. Polovička mu je ušla zaradi nekaj šlamparije in predvsem dejstva, da je potrebno nekaj prostora za izboljšave pustiti tudi za naslednje generacije.
HVALIMO:
Izgled – Italijani so res mojstri svoje obrti,
Odlično uravnotežen skiro,
Položaj za krmilom,
Doseg,
Velik osrednji prikazovalnik,
Odklepanje z NFC kartico,
10-palčne pnevmatike
Disk zavore spredaj in zadaj,
Kakovost izdelave,
Zvonček,
Dvevne luči,
Posvečenost detajlom.
GRAJAMO:
Sistem zlaganja,
Doseg glede na obljubljeno,
Nekaj pregovorne Italijanske površnosti,
Čas polnjenja
Boštjan Horvat
foto: caranduser.com
