Čehi, navkljub čedalje bolj zelenemu logotipu v svetu električnih vozil zagotovo niso zelenci. Pravzaprav imajo v svojem bogatem arhivu kar nekaj električarjev, ki sta jih odpremila že očeta znamke in soimenjaka Vaclav Laurin ter Vaclav Klement, medtem ko so v sodobni zgodovini pod okriljem VW zaenkrat izdali le dva polnokrvna električna modela. Prvi je bil malček Citigo-e iV, ki je bil pred desetletjem na voljo v zameno za več kot spodoben znesek, medtem ko je je kot drugi na ceste že pred dobrima dvema letoma zapeljal Enyaq iV.
Takrat sta ob začetku novega šolskega leta 22/23 luč sveta ugledala tako Enyaq kot njegov sestrski Volkswagnov model ID.4. Navadno je VW tehnološko gledajoč nekoliko v prednosti, tokrat pa so oboji sočasno napadli družine, ki si želijo nekakšni crossover SUV na električni pogon. Oba modela namreč temeljita na namenski MEB platformi, ki je kot nekakšen inkubator za večino VAG-ovih električarjev. In če so Nemci v zadnjem desetletju s svojo ID družino krenili v zanje precej netipično oblikovno (pre)drzno smer, so Čehi pragmatično in premišljeno zastavili svojega Enyaqa. Rezultat? Pazite se, ko Škodine šefe spustite z verige …
Enyaq je zastavljen po najsodobnejših Škodinih smernicah, ki vsebujejo precej ostrih in odsekanih linij, vendar na všečen način, brez dramatiziranja. Dolg kot družinski »sedem-zicer« SUV Kodiaq, a opazno nižji. Namenoma seveda, »autobahn« električarje pije kot krilati krvosesi svoje žrtve na višku soparnega poletja, zato je količnik zračnega upora vsled nižjeraslega Enyaqa prav tako nižji. Ok, torej imamo relativno nizkega družinskega križanca? Drži. Kot tudi dejstvo, da so ga pri uvozniku na druženje poslali s svojimi najbolj elegantnimi 21-palčnimi dvobarvnimi Supernova čeveljci. Navkljub nizkemu preseku pnevmatik udobje med vožnjo ni prav nič trpelo, zato po mojem mnenju skoraj zagotovo sodijo na seznam »must have« doplačil.
Pozitivno presenečen sem bil tudi ob odprtju Enyaqovih duri, saj so Čehi odšli na »benchmark*« v Skandinavijo in v konfiguratorju dotičnega električarja ne nudijo klasičnih stopenj opreme, temveč nekoliko bolj prefinjene oblikovalske žanre s poimenovanjem LOFT, LOUNGE, ecoSUITE, SUITE in nenazadnje še LODGE. Naš testnež je nedrja prepustil usnju in dekorativnim elementom iz klavirske črne barve kot veleva SUITE paket. Čedna reč, kot tudi dejstvo, da so Čehi z odliko zasnovali interakcijo voznika z nadzornimi funkcijami vozila. Ohranili so nekaj esencialnih tipk, namesto drsnikov so na volan namestili vrtljive gumbe ter na sredino armaturne plošče posadili velik 13-palčni multimedijski zaslon, medtem ko so vozniku namenili manjši 5,3-palčni ekran z osnovnim naborom informacij. Precej njih se namreč projicira na vetrobransko steklo. Vključujoč recimo zanimive barvne informacije o zaznavanju vozil, ko vozite z aktivnim prilagodljivim tempomatom. Ta namreč obarva (ne)ustrezno oddaljenost od vozil pred vami in nasploh deluje izredno dobro.
Redko pohvalim samodejen odziv elektronike, vendar je Enyaqov tempomat svoje delo opravil nad pričakovanjem. Kot britanska kraljeva garda je ostal neobčutljiv na mimoidoča vozila in to vkljub monsunskemu deževju na slovenskem avtocestnem križu. »Sedi, pet« bi povsem strjeno dejali v mojih osnovnošolskih časih. Pravzaprav udobje v testnem Enyaqu niti za hip ni bilo pod vprašajem, saj je tega poleg kakovostnih materialov dopolnil še prostor. Element po katerem so Škodini modeli znani se ni izneveril vodilu češke znamke. Spredaj ali zadaj, ne glede kam posedete svojo zadnjo plat, povsod vam bo udobno, tudi če ste košarkarski center v lokalnem »basket društvu«. V nahrbtnik vozila spravite družinsko uporabnih 585 litrov prtljage, zato bo strešni kovček potreben le ob sezonskih selitvah na bele strmine ali priobalne turistične destinacije.
Smo že kaj povedali o mehanizaciji, pardon elektrifikaciji. Cifra ob imenu vozila nakazuje na litij-ionski krmilnik z uporabno zalogo v vrednosti 77 kWh, ki nadalje pita e-motor z močjo 150 kW (204 KM). Dostojni parametri za več kot dve toni težak družinski voz, ki pa se s svojo umirjenostjo in lahkotnostjo potovanja dinamiki seveda izogiba. Saj vas nalima v usnjen sedež če pohodite stopalko za plin, vendar Enyaq pri tem manevru ne doživlja pozitivnih emocij. Za odtenek bolje je ob izbiri voznega profila Sport, ki nekoliko učvrsti delovanje podvozja. Tiste, ki bi si več hitrih zavojev vseeno poželeli, bodo prodajalci takojci usmerili v nakup RS različice. Mi smo krmarili v vsakodnevnem družinskem slogu in temu primerna je bila tudi poraba. Ta je na normnem krogu segala do 19 kWh na stotero kilometrov, medtem ko sta petkova gneča v prestolnici in avtocesta kmalu vse skupaj preselili na približno 21 kWh. Čudežev pač ne gre pričakovati pri tako zajetnem družinskem vozilu. Boste pa Enyaqovo e-špajzo relativno hitro zapolnili, saj omogoča do 125 kW enosmerne polnilne moči, medtem ko na polnilnicah z izmeničnim priključkom vozilo omogoči do 11 kW polnilne moči.
Pod črto sem pisal o družinsko uporabnem in sila udobnem električnem vozilu, ki je povrh vsega še čedno in sodobno zasnovano. Ima sploh kakšno pomanjkljivost? Žal je odgovor pritrdilen in se nanaša na cenik. Povsem osnovni Enyaq zahteva 50 tisočakov v zameno za lastniške ključe, medtem ko je testnež brez bogate opreme nanesel še pet »jurjev« več. Ko pa vanj zložite se vse sicer nič kaj skromne dodatke (toplotna črpalka za baterijo, panoramsko strešno okno, paket Plus, mehansko vrtljiva vlečna kljuka, ipd), ki v pretežni meri resda opravičijo nakup, pa se končni zapitek poviša na rahlo bolečih 64 tisočakov. V gostilni bi po treh rundah pijače vprašali »Ali smo kaj jedli?«. Približno 15 tisočakov več od primerljivega Kodiaqa, zato si morate električni pogon resnično želeti, da opravičite ekonomsko nesorazmernost med hišnima konkurentoma.
4 kulske
Tempomat. Dober, boljši, kul!
Stikalo za upravljanje strešnega okna.
Nočni »Škoda« pozdrav.
Redke tipke na armaturni plošči so namensko kul porazdeljene.
Fotrov kotiček
Enyaq, ime ki združuje Škodin Q na koncu za SUV-je, E na začetku za električarje in ENYA kot Gelska beseda za esenco, je paradni konj Čehov za prepričevanje zahtevnih kupcev električnih vozil. Čeprav sam ne delim prepričanja »kravatarjev v Bruslju«, da so štirikolesni elektičarji odrešitev brezogljične prihodnosti, sem primoran priznati Enyaqovo zadnjo v medsebojni debati. Teden dni sva se »dajala« in zadnja je pripadla čehu.
Zadosti večini visokih kriterijev, težko mu karkoli zamerim saj svojo poslanico udejanja na zavidljivem nivoju, le redko kdo iz raje pa si ga bo lahko omislil. Cena je edina resnična hiba, vse ostalo so Škodini inženirji opravili visoko nad pričakovanji in slabe volje pustili tudi »šefe« v Wolfsburgu, ki še nekako iščejo svojo električno rdečo nit.
Blaž Likovič foto: caranduser.com
HVALIMO:
+ Miren, sodoben in udoben družinski voz s praktičnimi lastnostmi.
+ Ohranja oblikovno pripadnost Škodini naciji.
+ Videz je dovolj drzen po eni strani in še vedno malce konservativen, da prepriča množice.
+ Tempomat. Še tretjič mu dodelim odliko.
+ Poraba je glede na konkurenco med nižjimi.
+ Prostornost, ki je že tako ali tako serijska pri Čehih.
+ Uporabnost. Ohranja stikala, kjer so res potrebna.
+ Simply Clever rešitve.
+ Nabor asistenčnih sistemov je dolg kot ponedeljek.
GRAJAMO:
– Cena. Odvrne začetne ideje prenekaterega interesenta.
– Avtocestna poraba hitro prekorači znosnih 20 kWh / 100 km
