Renaultov Clio je avtomobil, ki ga na sončni strani Alp (zahvaljujoč novomeški tovarni Revoz) radi jemljemo za svojega. Tekom generacij je v tridesetih letih skupaj z nami rasel in danes brez zadržkov govorimo o precej spodobnemu štirikolesniku, namenjenemu široki množici uporabnikov. Da bi ohranil korak s konkurenco je ob prenovah in nadgradnjah postajal čedalje bolj zapolnjen z udobnostno in asistenčno-varnostno opremo, prav nič pa ni zaostajal niti razvoj pod motornim pokrovom. In tokrat smo preverili prvo hibridno izvedenko, ki je bistveno bolj kompleksna kot bi morda sprva pričakovali. Vendar ne zaradi Clia, temveč zaradi Renaultove filozofije elektrifikacije svoje flote, ki se nahaja v tehničnem paketu z imenom E-Tech.
Francozi so med pionirji velikoserijskih električnih vozil, medtem ko so na področje hibridov zapeljali relativno pozno. Zdi se, da so se na ta korak temeljito pripravljali in glede na opis hibridne tehnologije E-Tech, ki delno izvira tudi iz karavane F1, je temu res tako. Elektro-oktanska simbioza združuje 1,6-litrski atmosferski bencinski agregat na eni strani in kar dva elektromotorja na drugi. Prvi iz dvojice deluje kot alternator, medtem ko drugi zagotavlja dovolj moči za samostojno vožnjo brez bencinskega agregata. Sistemska moč znaša 117 kW oziroma 140 »konjev«, zgoraj opisani pogon v kombinaciji s štiristopenjskim menjalnikom pa lahko deluje v kar 15 različnih kombinacijah, ki jih prilagaja glede na vozno dinamiko in izbran profil vožnje.
Kompleksna reč, kajne? Brez skrbi, ob vihtenju volanskega obroča težav z razumevanjem ni. Hibridni Clio bo vsakokrat z mesta pospešil le in zgolj na elektriko, ki črpa energijo iz 1,2 kWh zajetne baterije, kdaj bo vklopil bencinsko asistenco pa je odvisno od dinamike vaše vožnje. Z veliko mero potrpljenja in skoraj polžjo vožnjo naj bi v urbanih središčih do 80 odstotkov celotne vožnje prevozili le in zgolj na osnovi elektronov, v praksi temu (žal) ni povsem tako. Ob mirnem desnem stopalu boste v mestnem središču zgolj v električnem načinu prevozili nekaj manj kot polovico kilometrov, medtem ko delež na hitrih cestah in avtocestah drastično upade. Izključno električna vožnja pride v poštev vse do hitrosti približno 80 km/h, zato čudežev pri kombinirani porabi ne gre pričakovati. Že ob dohajanju pestrega prometnega utripa naše prestolnice je bencinski agregat asistiral velikokrat, le ob lenobnem večernem terminu brez gneče in posledično možnostjo mirnejšega pospeševanja je prevladovala elektrika. Povprečna poraba je tako znašala 5,5 litra oktanskega napoja s pretežno mestno vožnjo, ki bi jo lahko v primeru zavednega okoljevarstva ter z brzdanjem dinamike tudi znižali, na hitrih cestah in avtocestah vendarle pričakujte sedmico ali več.
Dobra vest za kupce je med drugim dejstvo, da je možno hibridno različico Clia izbrati v kar petih sklopih opremljenosti, in sicer Limited, Intens, E-Tech Edition (že zaključena prodaja), R.S. Line in nenazadnje še prestižni Initiale Paris. Dejansko sta E-Tech Edition in dinamična R.S. Line cenovno skoraj poravnani, saj je prva namenjena ljubiteljem tehnologije in udobja, medtem ko druga cilja na ljubitelje športnega videza. Glede na konkurenco je Clio v samem vrhu glede opremljenosti, kvalitete materialov in udobja nasploh. Končni izkaz je kakopak odvisen od kljukic v konfiguratorju oziroma evrov na blagajni, vseeno pa je občutek izza volana dober. Zanimiv in lično urejen ambient s sodobnimi rešitvami glede povezljivosti in elektronske asistence je v tem segmentu prej izjema kot pravilo, kar je še dodaten plus ob tako obogatenem Cliu.
Zgoraj opisana sofisticirana tehnologija seveda ni poceni, čeprav lahko hibridnega Clia odpeljete za 18 tisočakov in pol. Tudi to ni majhen znesek, čeprav smo že pred časom morali ponotranjiti dejstvo, da se je psihološka meja 20-ih tisočakov iz spodnjega srednjega segmenta preselila v razred nižje. Testnež je imel neskromno dolg spisek dodatne opreme in je za lastništvo brez naknadnih popustov zahteval 23 tisočakov in pol.
Fotrov kotiček
Zdi se, da so Francozi ponudili zanimivo »vmesno« ali bolje rečeno optimalno opcijo med klasičnim samopolnilnim in priključnim hibridom. Prvi se izkaže bolj kot ne le na papirju, medtem ko drugi zahteva več prostora za celoten baterijski sklop z možnostjo polnjenja. Renaultova tehnologija je tako nekakšna dovršena in kompaktna različica, ki pa kljub temu še vedno pušča odprtih nekaj mest za izboljšavo. Bolj poskočen agregat bi že bil korak v pravo smer recimo. Če ste prometni pacifist in vašo mirovniško poslanstvo udejanjate pretežno po mestnih središčih, bo nakup hibridnega Clia smiseln, v nasprotnem primeru raje preletite konvencionalne pogone. Tudi z 1,3-litrskim TCe agregatom se da varčevati decilitre, medtem ko o lenobi ni ne duha ne sluha.
HVALIMO:
+ Celovitost. Čeden, dobro opremljen, na otip kvaliteten …
+ Poraba v urbani džungli. Vendar le po nekajdnevni študiji pogona in njegovega odziva.
+ Opremljenost. Nabor dodatne opreme je bil dolg, navedek serijske pa razveseljujoč.
+ Digitalno-analogna kombinacija. Renault je prešel iz skoraj popolne digitalizacije v delno. Pohvalno in priročno!
+ Pogon je zmogljivejši in varčnejši od klasičnih samopolnilnih hibridov.
+ Estetski »hibridni« emblemi, ki lično dopolnijo videz kompaktnega Renaulta.
+ Možnost izbire hibridnega pogona v večih sklopih opremljenosti.
GRAJAMO:
– Lenoba. Atmosferski agregat kljub električni asistenci ni ravno med iskrivimi v segmentu.
– Cena. Doplačilo za hibridni pogon ob nespremenjeni konjenici znaša tri tisočake. Prepričajte se, da jih boste povrnili s porabo.
