Opel Insignia ST 2.0 Ultimate

Zlata mrzlica družinskih karavanov se zdi pri svojem koncu, podobno kot rudniki in odprti kopi na ameriškem divjem zahodu v 19. stoletju. Obema je nekako skupno, da kupci oziroma rudarji obupajo torej se navdušijo nad nečim novim, obstaja pa pomembna razlika med obema pojavoma – zlata v rudi morda res ni bilo več, medtem ko družinski karavani še vedno nudijo »odličje« na področjih, ki jih v tovrstnem segmentu zahtevamo. Čemu se gre torej zahvaliti za padec popularnosti nekoč prednostnih izbir tudi slovenskih družin?

Trendom, čemu drugemu zagotovo ne. Družinski SUV-ji so manj praktični, bolj »glomazni« četudi domala bolj udobni in vsekakor manj ekonomični. Moda, tudi tista iz Milana, že davno nima več nič skupnega s praktičnimi rešitvami in podobno se godi avtomobilizmu. K sreči še obstoja nekaj »poslednjih Mohikancev« in testna Insignia sodi mednje. Karavanska različica Sports Tourer z dvolitrsko dizelsko klasiko v nosu je izbira, ki je na asfaltu ni enostavno prekašati. Če zanimivi kombinaciji dodamo še samodejni menjalnik ter zajetno opremljenost, potem beseda vsekakor teče o zanimivi (družinski) izbiri.

Prednostni predvsem takrat, ko vaše vsakodnevne poti tvorijo odprte ceste in avtoceste, često pa vikende preživljate široma naše deželice ali bližnjih krajin. Takrat boste namreč upravičili sajavčka s 174 KM, katerega samodejni menjalnik deluje povsem korektno, le v mestnih središčih mestoma nekoliko nemirno cuka. Ko se ga navadite, je tovrstnih pripetljajev manj in s tem tudi nekoliko začudenih pogledov sopotnikov. Nasploh je pogon dovolj urnega karakterja za prenekaterega podalpskega očeta ali mater ter ob povprečni porabi šestih litrov in pol povsem korektna odločitev tudi napram sodobnim hibridnim pogonom.

Pravo razkošje Insignie seveda ni njen pogon, temveč njeno ambientalno v usnje odeto kraljestvo. Prtljažni prostor s 560 litri volumna in obilica komoditete na zadnji in prvi kolopi, solidno odmerjena odlagalna mesta z možnostjo brezžičnega polnjenja vašega mobilnika ter dobro zamišljena zmes digitalizacije ter stikal, poskrbijo za navzgor obrnjen palec. Več kot očitno je, da tako odmerjena Insignia cilja na daljše relacije in svojim potnikom zagotavlja zadosten nivo udobja, da le-ti na cilj ne prispejo utrujeni kot nekoč, ko so nas Fički vozili iz Ljubljane v Koper in je nekaj njih upehalo že pri vrhniškem klancu. Insignia takšnih ali drugačnih ovir ne pozna.

Kot sem že zapisal, je ambient nekakšna zmes digitalnih in analognih rešitev. Ljubitelji zaslonov bodo zavijali z očmi, vseeno pa sem prepričan da se v množici voznikov najde več navdušencev nad klasiko, saj jim bo tako prehod v nov družinski voz manj stresen in se bodo hitreje znašli. Obstaja zgolj manjši problem in to je ne ravno skromna vrednost takole zabeljene Oplove družinske klasike. Ob izbiri zmogljivega dizla boste pristali na vsaj 33 tisočakih, ki jih opremljenost hitro približa 40-im. Testnica z bogato opremo pa je svojo vozniško knjižico vrednotila na 42 tisočakov. Precej, tudi glede na konkurente …

Fotrov kotiček

Že Gauss je ponazoril naravni pojav ob t.i. normalni porazdelitvi. Tokrat vzemimo dva pola – naprednega in nazadnjaškega. Med prvega sodijo ljubitelji digitalnih rešitev, električnih pogonov in vsega ultra sodobnega ta hip. Na drugi strani so seveda zapriseženi ljubitelji starih klasikov, ki čeprav na škrge, še vedno dihajo zrak tudi po slovenskih cestah. In kaj torej izbere Kranjski Janez, ki se nahaja na vrhu Gausovega vala? Je »ziheraš«, a vseeno na trenutke preizkusi nekaj drznega, sodobnega kot je recimo digitalni ekran v vozilu, ali električno premična vrata prtljažnika. Janez, ki je predstavnik številčne množice vrtenja volana in poseduje vozniški izpit že skoraj 30 let ali več, bi tako izbral tovrstno Insignio. Ne le on, tudi veliko mlajših in manj zahtevnih kupcev, katerih funkcionalnost vozila prednjači pred imidžem.

In verjemite, Insignia dobro služi svojemu namenu, le nekaj drobnih kompromisov morate sprejeti, med njimi tudi cenik.

Blaž Likovič
foto: caranduser.com

HVALIMO:
+ Prostornost. Prvi in največji adut Insignie.
+ Udobje, ki se veže na zgornjo prostornost. Relacije kar naenkrat niso več problem.
+ Videz. Bi trdili, da meri skoraj pet metrov v dolžino?
+ Pogon. Dizelska klasika in samodejni menjalnik, da bi še Vivaldi zaigral vznak zadovoljstva.
+ Prava zmes sodobne in uveljavljene tehnologije.
GRAJAMO:
– Cukanje menjalnika je do sinhronizacije z voznikom moteče.
– Cenik.
– Poraba bo malce bolj dinamični vožnji poskoči za skoraj dva litra.