Električni avtomobili imajo zanimiv talent. Iz preprostega opravila, to je premik iz točke A v točko B, znajo pri nagovarjanju potencialnih lastnikov ustvariti celoten življenjski slog, ideološko vprašanje ali vsaj vsakokratni prepir na družinskem kosilu. Vsaj našem, ko se udarimo elektrofili in uporniki s kanto bencina v roki. Hyundai Inster v celotno štorijo zapelje kot mini mirovnik z juga korejskega polotoka in z elektro glasom legendarnega Kitta zakriči: Fantje (in dekleta), malo se umirimo! Pa še podoben je temu brihtnemu štirikolesniku s Hasselhofom za volanom, vsaj na hitro, od zadaj, v temi. Kam ste odšli z mislimi? Upam, da na spodnjo uvodno špico te kultne TV serije pred nekaj desetletji!?
Zapeljimo nazaj, k našemu korejskemu malčku. Inster je električen, majhen in kar je danes skoraj nezaslišano – povsem normalen avtomobil. Soverniki v oktane me že pošiljate nekam, vem, a vseeno prisluhnite. V salone je zapeljal brez poslanstva reševanja sveta, brez merjenja ega v kilovatih, sekundah pospeševanja (ali kilometrih brez e-kanila) in brez potrebe po tem, da vsakemu mimoidočemu razlaga, zakaj je boljši od svojega bencinskega dvojčka imenovanega Casper, ki se v Južni Koreji prodaja z bencinskimi motorji.
Če bi Inster lahko govoril, bi vam verjetno rekel »Ja, majhen sem – in kaj potem?« Njegova oblika je pokončna, oglata in domala prikupna kot otroške risanke. Pixel luči mu vtisnejo dovolj sodobne identitete, da nihče ne bo pomislil, da gre za električni voz iz prejšnjega desetletja, a hkrati ne kričijo po pozornosti – kot je to v navadi današnjim električarjem. Inster je torej avtomobilček, ki se ga ne sramuješ parkirati pred kavarno, hkrati pa se ti ni treba opravičevati, zakaj si parkiral povsem blizu vhoda, po možnosti poleg koles. V mestu deluje ravno prav »kul«, da ne izpadete dolgočasni, in ravno prav neopazen, da nihče ne govori o vas. Na vasi je seveda drugače, ampak tam vedno vsi govorijo o vseh in seveda vse dogme in polresnice dobro poznajo.
Odprimo vratca, saj je kabina Instra skoraj terapevtska izkušnja. Nobenega lovljenja funkcij po šestih podmenijih, nobenih revolucionarnih rešitev, ki jih pravzaprav nihče ni prosil. Vse je tam, kjer pričakuješ, in deluje tako, kot pričakuješ, da bo. Hyundai je očitno ugotovil, da večina ljudi želi videti hitrost vožnje, priklopiti telefon, saj nam brez te napravice danes skoraj do življenja ni, nastaviti klimo in se – peljati. Iz točke A, do točke B. In kako se vam vmes godi? Sedeži so udobni, materiali korektni, prostornost pa presenetljivo dobra glede na zunanje gabarite. Zadaj seveda ne gre pričakovati festivalne dvorane, a nihče, ki kupi ta avto, tudi ne načrtuje turneje po Evropi s štirimi odraslimi, psom in še kufri nakupljenih spominkov, ki bodo prihodnja desetletja lovili prah po stanovanju.
Mini voz z 49 kWh zajetno baterijo ni noben asfaltni izstrelitveni sistem, a v mestu deluje točno tako, kot mora električni avto delovati. Takojšen odziv na pohojeno stopalko za plin, tišina, lahkotnost in občutek, da imaš nadzor nad dogajanjem, ne glede na trenutno prometno situacijo. Pospeševanje je všečno, skoraj igrivo. Ne zato, ker bi bil Inster športen in pobalinski, temveč ker je okreten, presenetljivo vozniško neposreden in iskren. To ni avto za dokazovanje, ampak za uporabo. In ravno zato mi je prirasel k srcu, ki sicer bije za oktane. In brez skrbi, ni se vdalo.
Sem premalo tehnično specifičen za vse germanofile? Težišče je nizko, lega na cesti stabilna, volan pa dovolj natančen, da voz v nobenem cestno-zakonsko legalnem trenutku ne deluje izgubljeno. V zavojih je Inster bolj zabaven, kot bi pričakovali, in manj nervozen od električarjev s stampedom konjenice na kolesih.
Kaj pa nervoza okoli avtonomije in polnjenja? Realni doseg preseže 300 kilometrov, kar je več kot dovolj za mestno in primestno uporabo. In kar je še pomembneje – ta doseg ni rezultat molitev k bogu elektronov, »šlepanja za šleperji« že na mestnih vpadnicah ter izklopljene klime. Seveda, avtocesta ga ne bo pobožala po glavi, a Inster tudi ni bil ustvarjen za autobahnsko križarjenje, kjer srka okoli nič kaj skromnih 20 kilovatov na stotico, medtem ko je normni krog zahteval malce manj kot 16. Je mestni električni avto, ki končno ne obljublja nemogočega in potem išče izgovorov, zakaj mu ni uspelo.
Polnjenje? Dovolj hitro, da ne postane družinski dogodek. Še posebej, če imaš doma ali v službi možnost priklopa – takrat Inster preprosto dela. Katalog obljublja enosmerno polnjenje z močjo do 120 kW, a realno dosežete 70 kW v res dobrih pogojih (tako trdi Grofster, naš specialist za korejske elektro premičnine), sam pa sem srkal kavico na Petrolu in zrl v nič kaj hitrih 34 kW ob 53 % v e-špajzi. A to ni bil razlog za slabo voljo. Tako všečnemu vozilcu pač ne gre zameriti, da je prednostno mišljen za hišno napajanje preko noči in na delovnem mestu, krmljenje baterije na hitrih polnilnicah pa je zgolj prva pomoč na daljših poteh.
To je namreč avtomobil, ki te po nekaj dneh prepriča, da večina avtomobilske industrije preveč razmišlja in premalo posluša uporabnike. Pod črto – elektrika je tam, kjer ima smisel, in pika.
4 kulske
Vzorec oblazinjenja kot karirasta srajca.
Tisti plastični elementi, ki delujejo kot otroška igrala za razvoj motoričnih sposobnosti z izvijačem.
Vzdolžno pomični sedeži zadnje klopi.
Volanska tipka za izbiro voznega profila je samozavestno nameščena znotraj volanskega obroča – po vzoru največjih asfaltnih pobalinov.
Fotrov kotiček
Hyundai Inster ni avto, ki bi ga kupili zaradi e-dirkanja po ozkih ljubljanskih ulicah ali z željo po mikro prestižu, ki ga kažeš pred firmo ali v parkirni hiši pod Kongresnim trgom. Je avtomobilček, ki ga kupiš, ker želiš, da stvari delujejo. Brez drame. Če je električna prihodnost res tukaj, potem si želim, da bi bila polna majhnih, pametnih, zabavnih in dovolj »insterskih« štirikolesnikov, da se ne jemljejo preveč resno.
Hyundaijev e-kratkohlačnik je dokaz, da elektrika res sodi v majhne škatle šibic. Vse drugo je – vsaj po moji izrazito subjektivni oceni – bolj marketing kot stvarnost.
Blaž Likovič foto: caranduser.com
HVALIMO: + Socialistično kremno rumena zunanja barva oziroma Buttercream Yellow, kot ji pravijo v katalogu, je nekako res čedna na tem avtomobilčku. + Igra s svetlobnimi podpisi je nek futuristični miks z 1980-ti. + Vanj so ob opremi Impression stlačili praktično vse, kar so lahko preslikali iz bistveno večjih hišnih članov. + Vzdolžno pomični sedeži druge klopi. + Obstaja alpinistična različica Inster Cross. Mali voz ima očitno namen se včlaniti v GRS. + Preprosta funkcionalnost, če malce filozofsko strnem vidik uporabnosti. + Digitalizacija ni pometla z gumbi, ki so posejani v voznikovi periferiji. + Mestna okretnost in možnost tlačenja v mikro parkirne prostore.
GRAJAMO: – Redke so stvari, kjer bi Instru pokazali palec dol. Morda poraba na avtocesti malce visoko odstopa od pričakovanj. – Hitro enosmerno polnjenje s težavo doseže ta predznak.
Tehnični podatki:
Mere dolžina/širina/višina (mm)
3.825 / 1.610 / 1.575
Medosna razdalja (mm)
2.580
Prostornina prtljažnika (l)
280 / 351 – 1.059
Teža (prazno v./dovoljena) (kg)
1.487 / 1.745
Elektromotor
Sinhroni, 400 V
Največja sistemska moč
84 kW (114 KM)
Največji sistemski navor
147 Nm
Največja hitrost (km/h)
150
Pospešek 0 – 100 km/h (s)
10,6
Kapaciteta baterije (kWh)
49 (bruto)
Priključna moč (AC / DC)
11 kW / 85 kW
Doseg (kombiniran režim)
Do 370 km
Poraba (kombiniran režim)
15 kWh / 100 km
Poraba na testu
15,8 kWh / 100 km
Cena osnovnega modela (v EUR)
30.390
Cena testnega modela (v EUR)
31.380
Uvoznik
Hyundai Avto Trade, d.o.o
Spletna stran
www.hyundai.si
Volanska tipka za izbiro voznega profila je samozavestno nameščena znotraj volanskega obroča – po vzoru največjih asfaltnih pobalinov.
Tisti plastični elementi, ki delujejo kot otroška igrala za razvoj motoričnih sposobnosti z izvijačem.
Vzorec oblazinjenja kot karirasta srajca.
Vzdolžno pomični sedeži zadnje klopi.
