Vsak od nas ima verjetno nekaj še neizpolnjenih želja. Naj si bo to dobitek na jackpotu, potovanje na Laponsko ali pa kosilo v restavraciji z Michelinovo zvezdico. No, ena iz mojega seznama želja je bil vzpon po najvišje ležeči cesti v Sloveniji. Vzpon na Mangartsko sedlo. Z motorjem.
In kakšen vzpon je to bil. Letos sem imel možnost preizkusiti kar nekaj motociklov in že od začetka sezone sem si res želel vzpona na Mangartsko sedlo, a sem čakal pravi motocikel. Čakal sem skoraj do konce sezone, upanje je počasi ugašalo. Noben motocikel se ni zdel primeren. Premajhen, prevelik, pretežak, premočan, prešibak … Potem pa je prišla. Čudovita Italijanka. Sloka, lepo grajena, ravno prav močnega karakterja.
Ducati Multistrada V4S se mi je od vseh zdel edini popoln motocikel za ta podvig. Izkoristil sem enega zadnjih sončnih in relativno toplih dni, se opremil, primerno oblekel in obul, oprtal mojo lepo, rdečo italijansko mulo in zapeljal proti vznožjem naših mogočnih vršacev. Po nekaj deset kilometrih sem vedel, da sem, čeravno bolj s srcem kot z glavo, izbral prav. Multistrada V4S je, kot pove že ime, motocikel, ki se naj bi vsaki cesti počutil dobro. Moja je sicer obuta v povsem cestne pnevmatike, zato trditve nisem povsem potrdil ali ovrgel, kar pa se tiče utrjene podlage, pa trdim, da je med motocikli njenih gabaritov, zagotovo med vozniško najbolj konkretnimi.
Doživetje je na precej višji ravni v primerjavi z večino ostalih »adventure« motorjev. Po tehnični in tehnološki plati je sicer (končno) poravnana s tekmeci (v mislih imam predvsem BMW R1200 GS), od večine pa se razlikuje predvsem po konjenici. Od omenjenega Bavarca ima Multistrada V4S na zalogi kar 40 konjskih moči več, ob tem, da sta praktično enako težka. In več moči se absolutno še kako pozna. Ne samo, ker ta motocikel pospešuje izredno brezkompromisno ali bi z njim lahko dosegal zelo visoke hitrosti, ker to ni njegov namen. Je pa to motor, ki je nezamenljivo italijanski (četudi ni prav zares, Ducati je v lasti znamke Lamborghini, ta pa je seveda pod okriljem nemške tovarne Audi, op.a.).
Nemci so na eni strani pregovorno natančni, pedantni, umirjeni in zelo razumski, kar se vedno odraža na njihovih izdelkih. Italijani na drugi strani so pogosto nervozni, vročekrvni, temperamentni, mogoče celo nepredvidljivi. In točno takšna zna biti Multistrada V4S. Zna vzbuditi čustva in to mi osebno pač pomeni več, kot tehnološka neoporečnost. Prava čustva je zbudila v trenutku, ko sva v Ratečah prečkala slovensko-italijansko mejo. Kot bi začutila, da je doma. Zdelo se mi je, da je ta motor narejen na tistih ovinkih med Ratečami in Trbižem in naprej do slikovitega Rabeljskega jezera (ital. Lago del Predil).
V smislu natančnosti in predvidljivosti se težko primerja z »geesom«, a roko na srce, se s tem težko primerja karkoli. Vseeno pa obožujem ta občutek dinamičnosti, občutek nepredvidljivosti, všeč mi je občutek, da zares vozim motocikel in ne tehnološko dovršenega stroja, ki vozi skoraj sam. Še nekaj malenkosti o tehnologiji, preden plačam pristojbino in si izpolnim željo. Multistrada V4S je zares bogato založena. Ima vse kar potrebuje sodoben motorist in mnogo več. Celo zagon motorja brez ključa in pazi to … radarski tempomat. Pri testnem motociklu ta sicer ni deloval, kar bom pripisal poreklu. Klasičen italijanski izdelek. Ni popoln, če vse deluje popolno.
Pristojbina plačana, zapornica odprta in se je začelo.
Izredno ozka cesta, zaprti nepregledni ovinki, na eni strani stena, na drugi strani prepad. Italijani za volani, samomorilski kolesarji. Božanski, skoraj nadrealistični razgledi. Vse to je zaznamovalo pot navzgor. Ko sem po nekih 20 minutah vožnje pripeljal na skoraj 2000 metrov nadmorske višine, pod vrh Mangartskega sedla, sem razsedlal, sedel poleg Multistrade V4S in zares poln zadovoljstva, samo opazoval.
Nekaj časa motocikel, nekaj časa pa veličastne vrhove. Pa spet motocikel in vrhove. Na koncu pa vzpon na Mangartsko sedlo z motorjem, prečrtal s seznama. Končno. Sledil je le še lep spust, kar je spet zasluga vrhunskih pnevmatik in zavornega sistema znamke Brembo, nekaj pa gre tudi na račun izkušenega voznika. Nazaj grede sva na kratko ustavila še v dolini pod Poncami, nato pa v poznih popoldanskih urah precej manj doživeto jadrala nazaj proti izhodišču.
Marsikateri »stari maček« bo verjetno bentil, da cesta na Mangart pa ja ni nobena »kunšt« in da se jo da prevoziti po zadnjem kolesu navzgor, po prednjem pa navzdol. Z zavezanimi očmi. Brez rok. Meni se ni zdelo. Nikakor tega vzpona ne priporočam čistim začetnikom, cesta je polna nekih zoprnih pasti, predvsem v podobi peska, kamenja, avtomobilov z italijanskimi registrskimi oznakami in kolesarjev. Veliko je ustavljanja in speljevanja. Vsekakor si bom ta izlet vtisnil v spomin kot enega najbolj slikovitih in adrenalinskih, a sem ga iz seznama želja prečrtal z veseljem. Dvomim, da ga bom ponovil. Mogoče, mogoče …
Rok Rabič
foto: caranduser.com
HVALIMO:
+ ne gre mimo plodov slovenskega dela. Akrapovič, kapo dol.
+ vizualna podoba
+ karakter
+ moč
+ vozna dinamika
GRAJAMO:
– v praksi, predvsem pri manevriranju na mestu, se mi zdi precej težji kot na papirju.
| Vrsta agregata | V4 Granturismo, V4 – 90°, 4 ventili na valj, nasproti vrteča se gred, Twin Pulse, vodno hlajen |
| Prostornina (ccm) | 1158 |
| Največja moč pri vrt./min. | 125 kW (170 KM) pri 10500 vrt./min. |
| Največji navor pri vrt./min. | 125 Nm pri 8750 pri vrt./min. |
| Zagon | Elektronski |
| Vbrizg goriva | Elektronsko |
| Medosna razdalja | 1567 |
| Menjalnik | Šeststopenjski |
| Višina sedeža (mm) | 840 mm / 860 mm |
| Teža (kg) | 242 |
| Posoda za gorivo (l) | 22 |
| Pnevmatika spredaj | 120/70 R 19 |
| Pnevmatika zadaj | 170/60 ZR 17 |
| Najvišja hitrost (km/h) | nad 200 km/h |
| Cena testnega motocikla (v EUR) | cca. 25.000 |
| Uvoznik | AS Domžale motocenter d.o.o. |
