November je vedno čas, ko je v kategoriji „morati“ – poleg davkov in umreti – potrebno še zamenjati pnevmatike. Sicer obstajajo določeni hakeljci, ki to trditev postavijo na laž. Ampak saj veste, s pnevmatikami je tako kot s paradižnikom … razgledan človek ve, da je paradižnik sadje, a moder človek ga vseeno ne bo dodal v sadno solato. In popolnoma enako je s pnevmatikami, razgledan človek ve, da je možno zimo prebroditi z letnimi pnevmatikami in verigami v prtljažniku, a moder človek se tega ne bo poslužil.
A če smo že začeli s hakeljci, potem še nadaljujmo z njimi. Torej. Imamo zimske pnevmatike in letne pnevmatike, ki jih glede na namembnost menjamo, bodisi 15. marca bodisi 15. novembra – vsaj zakon veleva tako. No, a obstaja še ena možnost, in sicer celoletne pnevmatike. Pred leti so imele celoletne pnevmatike nekakšen negativen prizvok, a leta razvoja prinesejo svoje.
Če na hitro ponovimo. Zimske se bolje odrežejo pri temperaturah pod 7 stopinjami, so mehkejše in imajo drobne kanalčke (pravimo jim lamele), medtem ko so letne pnematike trše in se bolje odrežejo pri temperaturah nad 7 stopinjami Celzija. Neupoštevaje tega dejstva kaj hitro pripelje do situacije, da bo zimska pnevmatika poleti postala najprej izjemno mehka, nato pa bo izgubila svojo prožnost, letna pnevmatika pa je pri nizkih temperaturah praktično kot betonsko kolesce.
Kaj pa celoletne? Mi smo se odločili preizkusiti celoletne iz dveh razlogov. Prvič; pnevmatike so v zadnjih letih izjemno napredovale. Drugič; s takšnimi pnevmatikami prištedite nekaj beličev pri hrambi in predvsem premontaži, ki jo morate opraviti dvakrat letno.
Seveda! Za objektiven test bi potrebovali poligon in še nekaj konkurentov, a mi smo se vseeno nekoliko bolj osredinili k preizkusu, ki nam je odstrnil tančico glede primerjave med letnimi in celoletnimi pnevmatikami. In saj veste. Pri pnevmatikah velja, da so le-te toliko dobre, kot so konkurentje slabi. Če bi dandanes primerjali najboljše pnevmatike izpred 10 ali 20 let, bi tudi najboljše tistega časa, v sodobnem času dobile zgolj (pod)povprečno oceno.
Kodiaq, na katere smo namestili Michelin Cross Climate 2 je nove čeveljce dobil v sredini marca. Letošnje poletje je bilo predvsem deževno, medtem ko je tista prava radost poletja prišla šele nekje od sredine avgusta. Ker so do nedavenga celoletne pnevmatike veljale za kompromis, smo bili presenečeni, kako zelo dobro in suvereno se peljejo v deževnih razmerah. Tudi v situacijah, kjer je bilo na cestišču precej vode, sami nismo zaznavali aquaplaninga ali dobili občutek, ki bi nam vlil strah v kosti.
Ljudska šega govori, da poleti lahko vozite tudi z železnimi pnevmatikami, a previdnost ni odveč. V času najvišjih temperatur (35 stopinj in več) zimske pnevmatike navadno precej „plavajo“ in so sploh v ovinkih precej neprepričljive. Z Michelin Cross Climate 2 tega občutka nismo dobili, celo nasprotno, niti za hip nismo dobili občutka, da bi bili zaradi pnevmatik na cesti manj suvereni.
Po prebitem dobrega pol leta lahko složno ocenimo, da so Michelin Cross Climate 2 odlična izbira za voznike, ki z vozilom ne bodo prevozili več od slovenskega povprečja, kar znaša približno 15.000 kilometrov. Še vedno, seveda, velja, da so letne in zimske boljše od celoletnih, a novi materiali in nove zmesi v pnevmatikah zagotovo govorijo celoletnim v prid. Nam so celoletne pnevmatike všeč tudi zaradi novodobnih vremenskih muh. Saj veste, november bo deževen, decembra je lahko tudi 20 stopinj, nato v februarju končno začutimo zimo, v marcu že kolesarite, prave zmrzali pa pridejo v maju, ko smo teden pred minusom že hodili naokoli v kratkih hlačah! Kljub temu, da celoletne „gume“ ne potrebujejo premontaže, pa jim vseeno vsake toliko časa vseeno namenite centriranje pri (naj)bližjem vulkanizerju.
Boštjan Horvat
foto: caranduser.com
