V tretje gre rado. Tako pravijo. Kdo že? Dacia Duster je namreč uspel že v prvo, a Romunov ni ustavilo, zato bomo danes »glodali kosti« nove tretje generacije. Nizkocenovni SUV s terenskimi apetiti se je končno levil oziroma zlezel iz okov svoje nekdanje »buget« kože. Medtem ko njegovi francosko-japonski bratje rastejo v udobne mehke SUV-je, je Duster svojo adolescenco zapeljal v precej bolj terensko plat svoje karoserijske oznake. Ko sem sedel vanj se mi je prvič zdelo, da sedim v terencu s kar nekaj off-road apetiti. Bolj oglata podoba prinaša tudi sodobne elektrificirane pogone, vzete iz Renaultove garaže, ki pa ne hodijo v zelje ljuiteljem outdoor življenjskega stila.
Romuni so vsaj pri maski novega Dusterja presegli svoje minule modele in mu v tretji epizodi namenili drzno, zanimivo in kockasto podobo. Bolj čvrsto, robato in manj generično, kar je zagotovo pohvalno. Duster je prestopil prag »vsem všečnega« modela in zavil v svojo smer. Okitili so ga še z vso off-road plastiko, ki priteče vozilu z nekaj več pohodniškimi nameni in 217 milimetri oddaljenosti od tal. Bočne obloge so recimo izdelane iz reciklirane Starkle plastike s pikastim učinkom, ki je bolj odporna na praske in ne potrebuje dodatnega sloja lakiranja (v prid okolju), na zadku pa se bohoti večji in izstopajoči odbijač. Zadnje luči so tiste, ki po sodbi uredništva ne sovpadajo z res čedno masko, a o estetiki sodi naj vsak sam. Tokratni testnež je na druženje zapeljal v Journey stopnji opreme, ki je bolj podrejena udobju kot terenski tlaki in posledično bolje priteče k klasičnemu hibridnemu pogonu, kateremu se bomo posvetili v nadaljevanju.
Še pred tem beseda ali dve o novem ambientu tega romunskega terenca. Znana in iz prejšnje generacije Renaultov preslikana arhitektura postavitve stikal in zaslonov sicer ni nova, je pa njena periferija nekoliko prilagojena, malce bolj robustno zastavljena in odeta v več plastike. Duster namreč predvsem služi svojemu namenu in manj igranju na vozniška čustva, ko so le-ta vezana na visoko avtomobilsko modo iz Pariza. Sklop opreme Journey s seboj med vidnejšimi elementi prinaša samodejno klimatsko napravo, električno ročno zavoro, sistem za samodejno preklapljanje med dolgimi in zasenčenimi lučmi, žep za brezžično polnjenje mobilnih telefonov ter naprednejši multimedijski vmesnik Media NAV Live z 10,1-palčnim zaslonom občutljivim na dotik. Kamera za vzvratno vožnjo je recimo dodana že pri Expression paketu, torej eno stopničko nižje. Bolj pokončen položaj vetrobranskega stekla in nič kaj globok vrh armaturne plošče spominjata na postavitev v tistih pravih škatlastih terencih, kjer aerodinamika pričakovano ni visoko na smernicah zunanjega oblikovanja – in to se pozna pri avtocestnih hitrostih, kjer je hrup previsok za umirjen pogovor preko z vozilom povezanega mobilnika. Se pa oglata podoba izkaže pri prostornosti. V nahrbtnik lahko spravite do 430 litrov prtljage, povsem dovolj prostora tudi za višje oziroma odrasle potnike pa je na zadnji klopi.
Pod črto, ergonomije in opreme je dovolj za sodobno in ležerno pohajkovanje po urbanih cestah, z brezskrbno vožnjo tudi preko višjih robnikov in recimo občasnim skokom na kak manj utrjen teren. Temu v prid govori tudi karakter hibridnega pogona.
Pogonska simbioza, ki sem jo degustiral že v Renault Cliu E-Tech, prinaša 1,6-litrski atmosferski bencinski agregat ter elektromotor in zaganjalnik-generator, ki črpata energijo iz 1,2 kWh zajetne litij-ionske baterije, do sprednjega kolesnega para pa sile oziroma navor vodi preko avtomatskega menjalnika z več načini delovanja. Kompleksna reč tudi za tehnofile. Katalog sicer obljublja, da je možno v idealnih mestnih pogojih naokoli prevoziti kar 80% na elektriko, a v praksi tako visokega deleža ne pričakujte. Tega sicer nisem računal oziroma meril, je pa med vožnjo po ljubljanskih ulicah Duster v povprečju srknil 5,3 litra na sto, medtem ko je avtocesta dvignila na 6,1. Za oglato oblikovanega terenca so to precej spodobne cifre, saj je normni krog kot šablona pogoltnosti pokazal 5,6 v povprečju.
Delovanje elektro-oktanske simbioze je potekalo zgledno, le občasno je pogon iskal tisto pravo razmerje med delovanjem agregata in dovodom e-pomoči. Še največ težavic je imel na avtocesti, kjer atmosferski agregat z 92 KM v višnjegorski klanec »na polno švical«, elektrika pa je izpila litij-ionsko kupico in je tako odpadla kot pomočniki kapetanov na kategoriziranih gorskih kolesarskih etapah. Da je polni hibrid s 140 KM skupne moči je resnično namenjen mestnim kupcem, potrjuje tudi podatek, da je Duster 4×4 na voljo le ob 1,2-litrskemu blagemu hibridu.
Tretja generacija je pod črto torej sodobnejša, malenkost bolj udobna in nudi več digitalnih bombončkov, pogon pa je tudi elektrificiran. To se seveda pozna pri blagajni, kjer se zgodba Dusterja prične tik pod 20 tisočaki, zaradi višje opreme in predvsem najbolj kompleksnega hibridnega pogona, pa se je končna vrednost povzpela na slabih 27 tisočakov.
4 kulske
Nosilec za mobitel je ikona te rubrike.
Jeans barva notranjega oblazinjenja.
Reciklirane stranske zunanje obloge.
Sprednji pokrov motorja je tak kot pri vseh resnih terencih.
Fotrov kotiček
Romunski mehki terenec je postal »dec«. V tretji generaciji, ki je vidno napredovala, še vedno zahteva nekaj kompromisov, a teh je manj kot prej – in posledično narašča tudi nabavna cena. Renaultova divizija iz jugo-vzhodne Evrope je dobila krila in pričela ustvarjati resnično všečne avtomobile, ki pa pričakovano niso več v nizkocenovni skupinici. To pomeni boj za širši krog voznikov in novi Duster cilja prav na ljubitelje narave.
Samo slednje ne bo motilo, da je samodejni menjalnik na voljo zgolj pri polnem hibridu, za 4×4 različico pa v vsakem primeru pripravite vsaj 25 tisočakov. V tem pogledu si Dacia lahko privošči tak cenik, saj terenskih konkurentov Duster praktično nima, SUV rivalov pa precej – za nekaj stotakov več kot je imel tokratni testnež namreč lahko odpeljete praktično enako podkovanega Capturja E-Tech s 160 KM.
Blaž Likovič foto: caranduser.com
HVALIMO:
+ Oglata in terenska zunanja podoba.
+ Uporaba rešitev kot je reciklirana stranska plastika.
+ Terenske zmožnosti, če jih pogon seveda dohaja.
+ Robustno zastavljen ambient, ki posledično prinaša kar nekaj trde plastike.
+ Poraba goriva.
+ Prostornost, tudi na zadnji klopi.
+ Hibrid uživa v mestni vožnji, prav tako podvozje.
+ Ena tipka za hipno prilagoditev številnih asistenčnih sistemov.
GRAJAMO:
– Avtocestni bonton (hrup in mučenje pogona).
– Opcije glede 4×4 in samodejnega menjalnika.
