V močno poenostavljenih temeljih fizike je zakon, ki pravi, da vsaki akciji sledi reakcija in, če to preslikamo na italijansko avtomobilsko znamko Lancia, bi lahko zapisali, da vsakemu uspešnemu modelu sledi tudi manj zanimiv sorodnik. Tokrat smo pod drobnogled vzeli Lancio Dedro HF Integrale, katere zadnji dve besedi iz spomina privabita sila uspešne čase Delte HF Integrale. Dve sorodni vozili s popolnoma drugačno zgodbo. O Delti nima smisla zgubljati besed, saj je ena izmed največjih štirikolesnih ikon, medtem ko je Dedra … milo rečeno pozabljena. Z razlogom.
Lacia Dedra HF Integrale je bil v letu 1992 Fiatov (neuspešen) poskus preslikave uspeha in dirkaško usmerjenega pogona iz Delte v športno-premijsko limuzino znotraj segmenta D. Tam je bila borba tudi pri pobalinskih modelih precejšnja, saj so germani z modeli 80 oz. A4, serijo 3 in razredom C vodili. Po priljubljenosti je vsekakor sledila Slovencem dostopnejša Alfa Romeo 156 in vsaj še za rezino večji kos Fiatove prodajne pogače naj bi poskrbela prav Dedra. V športni preobleki HF Integrale so ji vgradili dvolitrski prisilno polnjeni bencinski agregat s 180 KM in 275 Nm navora. Dovolj, da je do stotice pospešila v 6,9 sekunde in upehala pri končnih 215 km/h.
Žal pa Dedra in njena karoserija nista podprli dinamiko takrat zavidljivo poskočnega pogona, kar so potencialni kupci prepoznali in temu primerno izkazali povpraševanje. Že po dveh letih od predstavitve športne različice so Italijani pripravili prvi »facelift« in sočasno povsem tiho umaknili izvedenko z značko HF Integrale. V letu 1996 oziroma takoj po vstopu v leto 1997 je sledila ponovna osvežitev, ki pa je kljub obširni nadgradnji videza, podvozja in agregatov zapečatila usodo Dedre in takoj po prelomu tisočletja zaključila njeno pot. Žal znana kot avtomobil slabše kakovosti in povprečne vozne dinamike …
Blaž Likovič
foto: Lancia