Pisalo se je leto 1926, ko je četverica zanesenjakov prišla na idejo stvaritve avtomobilske dirke, s katero bi pokazali, da se lahko po Italiji potuje z običajnimi avtomobili. Po mesecih organizacije se je v jutru 26. marca 1927 slovesno odvil start dirke ”rdeče zastave”, ki jo danes po svetu poznamo kot 1000 Miglia.
Dirkaški prvenec dogodka je takrat navdušil vso Italijo. Dolga dirka, na različnih podlagah ter ob spremenljivih vremenskih razmerah, ki na preizkušnjo postavi tako voznika kot avtomobil. In to navdušenje traja vse do danes, skoraj 100 let kasneje, tekom katerih je dirkaška franšiza doživela številne vzpone in padce. Eden bolj zaznamujočih dogodkov, ki je spremenil potek dirke in je prikazan tudi v celovečercu Ferrari, se navezuje na prometno nesrečo dirkalnega Ferrarija. Leta 1957 se je italijanska cestna dirka tragično končala, ko je Ferrari ušel izpod nadzora in pri tem odnesel devet gledalcev.
Kasneje je franšiza Mille Miglia spremenila pravila ter narativ. Enzo Ferrari jo je poimenoval kot najlepšo dirko na svetu, saj je poleg lesketajoče se pločevine avtomobilov, svojevrsten šarm dirke ustvarila čarobna italijanska pokrajina.
Rekordi, kot je tale iz leta 1955, so postali spoštovanja vredne zgodbe, ki nikoli več ne bodo dobile epoiloga. Sprašujete zakaj? Gospod Stirling Moss je z Denisom Jenkinsonom kot navigatorjem vozil Mercedes-Benz 300 SLR do najhitrejše zmage na dirki Mille Miglia. Za 1.597 kilometrov dolgo pot je potreboval le 10 ur, 7 minut in 48 sekund. Z drugimi besedami, vozil je s povprečno hitrostjo 157.651 km/h. Še enkrat ponovimo. Povprečna hitrost skoraj 160 km/h!
Blagovna znamka Mille Miglia je v zadnjih letih postala več kot samo vsakoletni junijski dogodek v Italiji. Tako je zdaj v naboru tekmovanj, kjer udeleženci lovijo stotinke predvidenih vmesnih časov ter skušajo vzpostavljati določeno povprečno hitrosti, mogoče najdi dogodke kot so Mille Miglia Green, kjer sodelujejo električna vozila oziroma vozila na alternativno gorivo ter tekmujejo v zastavljenih časovnih nalogah.
Podkategorija Sorrento Roads se osredotoča na tekmovanje po priobalnih cestah, medtem ko Coppa delle Alpi stavi na zasnežene vršace. Ljubitelji jeklenih konjičkov iz Marranela jo boste najbolje odnesli v sklopu dogodka Ferrari Tribute 1000 Miglia, dočim 1000 Miglia Expirience predstavi doživetje na najbolj ekskluziven način. Zadnja leta pa franšiza po svetu pelje tako imenovana ogrevanja – 1000 Miglia Warm Up, ki so nekakšna odskočna deska za nastop na originalni dirki v Italiji. Zmagovalec dobi povabilo, medtem ko se ostali udeleženci lahko naučijo pravil igre oziroma tekmovanja.
Kaljenje voznikov v kulisi Alp
Med 26. in 29. septembrom je tovrstno ogrevanje potekalo v Avstriji, natančneje v Solnograški regiji, na katerega je bilo s strani organizatorja ekskluzivno povabljeno naše uredništvo (pot na dogodek z Minijem si lahko preberete tukaj).
Karavana 1000 Miglia Warm Up Austira 2024 se je zbrala v četrtek popoldan na Salzburgringu, kjer je potekala seznanitev udeležencev s pravili tekmovanja, čemur je sledil tehnični pregled avtomobilov osebja „Commissari tecnici“.
V naboru vozil sta bila najstarejša predstavnika Alfa Romeo 6C 17500 SS Zagato in Lancia Lambda Torpedo 218, oba z letnico nastanka 1929. Skupno je bilo zastopanih 12 različnih avtomobilskih znamk. Ni manjkal Ferrari, Jaguar, Alfa Romeo, BMW, Volkswagen in Porsche. Navdušil je Austin Healey iz leta 1958, kakor njegova športna različica Healey Silverstone.
Jaguar E-Type prve generacije je bil za takratne čase revolucionaren, medtem ko se Jaguar XK150 SE ponaša z geni dirke Le Mansa. Videz Triumpha TR3 Sport iz leta 1957 z značilnimi „širokimi usti“ opazovalce ni postil ravnodušne, kakor tudi ne mali BMW 600, legitimni naslednik bolj znanega modela BMW Isetta.
Ljubitelji večne aristokracije so prikimavali Daimlerju DB18 ter Mercedesu 190 SL. V Porschejevem portfelju ni manjkalo najbolj ikoničnega modela 911, a generacija 356 je dvignila največ prahu. Najmlajši med najstarejšimi pa je bil Ferrari 308 GTS, izdelan leta 1979.
Poleg tehničnega pregleda ustreznosti in izpravnosti avtomobila, je bil poligon pripravljen za preizkus voznikov v doseganju povprečne hitrosti ter povprečnih časov v časovnih zankah. Kasneje se je karavana dragocenih avtomobilov odpravila na častni krog po dirkališču, čemur je sledila vožnja v hotel Rosewood Schloss Fuschl na zasluženo večerjo ter spanec.
1. dan: Fuschlsee – Grossglockner – Mittersill
Preden odrinemo, je mogoče smiselno razčistiti še eno zadevo. Namreč, tekmovanje 1000 Miglia ima izrecne zahteve glede udeležbe avtomobila. V originalno dirko, ki poteka junija v Italiji, se lahko prijavi 400 avtomobilov, ki morajo biti izdelani med letoma 1927 in 1957 oziroma so tako ali drugače sodelovali na dirkah v tem časovnem obdobju. Druga kategorija originalne dirke pa so avtomobili znamke Ferrari, ki imajo na voljo 50 mest.
Posledično dogodek 1000 Miglia Warm Up ponuja širšo dostopnost. Še vedno je število avtomobilov na tekmovanju omejeno, so pa razdeljeni v razreda 1000 Miglia Era in Post 1000 Miglia Era. Prvi vključuje modele avtomobilov, ki so sodelovali na dirki 1000 Miglia med letoma 1927 in 1957, drugi vključuje športne in velike potovalne avtomobile, izdelane od leta 1958 do danes. Teoretično bi lahko naše uredništvo nastopilo z Minijem, a mogoče sem pozabil izpostaviti, da kotizacija za dogodek na vozilo znaša vsaj 6.500 evrov.
Skratka, start tekmovanja v oblačno jutro se je zgodil ob 9. uri v bližini hotela Rosewood Schloss Fuschl. Tekmovalci z oštevilčenimi avtomobili v vrstnem redu speljejo v razmaku ene minute. Posebnost je ta, da za razliko od klasičnega cviljenja gum in kurjenja sklopke, tukaj tekmovalci zelo kohezijsko upravljajo z avtomobilom. Prva želja je prispeti na cilj, in uvodni dan je bil poln podvigov.
Najprej smo se odpravili v sosedno Nemčijo, natančneje v mesto Anger, kjer smo si ob kavi ogledali največjo zasebno zbirko vozil ter maket v Hans-Peter Porsche Traumwerk. Zagotovo destinacija, ki jo je vredno obiskati, saj ponuja zabavo za različne starosti in interese. Mene je osupnila interaktivna maketa vlakov, ki se nahaja v manjši dvorani velikosti 400 m2.
Kljub vsemu navdušenju ter simpatični trgovini z mikavno štirikolesno kramo, smo predstavniki sedme sile morali ujeti oziroma voziti vštric s karavano 1000 Miglia. Pot se je nadaljevala proti Grossglocknerju, najvišje ležeči asfaltirani cesti v Avstriji.
Tako kot avtomobili tudi udeleženci dogodka prihajajo z vsega sveta, večina jih je v skladu s sloganom 1000 Miglia iz Italije. Vsi se ne potegujejo le za premierno zmago in s tem povezano povabilo na 1000 Miglia 2025 v Italiji, temveč tudi za prestižne nagrade v kategorijah „Dame“ in za 1. mesto v kategoriji „Povprečni časovni preizkusi“.
Za avtentičen pristop pa je potrebno v avtomobilu imeti štoparice, medtem ko sovoznik voznika usmerja s pomočjo knjige z opisanimi zavoji ter kilometri. Zagotovo se najdejo posamezniki, ki preprosto vnesejo koordinate v navigacijo pametnega telefona, vendar ne vem, če ima potem vsa zadeva smisel.
Vzpon na Grossglockner je pričaral fantastično kuliso, ki na prvi pogled spomni na Islandijo. Nedavno zapadli sneg je aktiviral slapove ter nadel bele kape navadno dolgočasnim sivim vrhovom. Za piko na i prelaz v tem vremenu ni privabljal trume turistov, zato je samo doživetje bilo še toliko bolj intimno. O času vzpona ne bom razpravljal, saj ga ni bilo zavoja, na katerem se s kopilotom ne bi ustavila ter fotografirala pokrajino. 🙂 No, tu in tam sva zajela še kakšnega starodobnika, ki je prisopihal mimo.
Če vas bodo fotografije prepričale in bi želeli izkusiti to famozno visokogorsko cesto, potem vas Grossglockner čaka od meseca maja do začetka novembra in sicer po ceni 33 evrov za motocikel ter 43 evrov za avtomobil. V primeru elektrificiranega pogonskega sklopa so cene nižje.
Sledil je spust proti mestu Lienz ter nadaljevanje poti vse do končne destinacije v Mittersillu, kjer je množica ljudi v centru mesta pričakala karavano. Končna točka prvega dne je bil hotel Schloss nad Mittersillom, kjer so svojo regeneracijo prejeli tako avtomobili v veliki garaži kot udeleženci v sklopu gala večerje.
2. dan: Mittersill – Winterstellgut – Salzburg
Glasen pok srednjeveškega topa je v deževnem jutru naznanil začetek dogajanja ob 8.uri. Po vrsti kot hiše v Trsti so se tekmovalci zvrstili pod Red Bullovim napihljivim oglaševalskim lokom. Pot drugega tekmovalmnega dne je vodila mimo znanega smučišča Kaprun, nato skozi simpatični Zell am See ter Bischofshofen … skoraj tako, kot bi poslušali komentatorja FIS tekmovalne sezone.
Vmesni postanek za okrepčilo je bil na ”kmečkem” dvorcu Winterstellgut nad Annabergom, ki je v lasti Marka Mateschitza, sina ustanovitelja blagovne znamke energijske pijače Red Bull.
Solnograška regija razvaja s številnimi jezeri, mimo katerih je vodil še zadnji del poti 1000 Miglia Warm Up Austria 2024. Halštatsko jezero, mestece Bad Ischl, St. Gilgen ob Wolfgangseeju, krog okoli Mondseeja ter nato jurišno proti Salzburgu, kjer nas je v soboto popoldan pričakala množica ljudi na Motzartovem trgu.
Biti del karavane in del skoraj stoletne tekmovalne tradicije 1000 Miglia je nekaj, kar sem kot najstnik sanjal in si kot avtomobilski zanesenjak domišljal. Ne gre le za druženje z eno skupno točko, marveč za družino, ki jo povezuje bogata dediščina, ganljive zgodbe, karizmatični avtomobili ter nepozabna doživetja. 1000 Miglia, hvala, in se vidimo naslednjič!
Rocco
foto: caranduser.com
