DomovEkipaO nasCenik storitevSplošni pogoji
Tretje mnenje - Toyota Prius

tim01

Le malo stvari je lepših od pričakovanja, da na lep sončen dan lahko sedeš za volan praktično novega avtomobila. Ravno to sem doživljal na lep sončen ponedeljek, ko sem nestrpno pričakoval zaključek predavanj, da lahko svojega Clia za 24 ur zamenjam z novo Toyoto Prius. Tako se je torej začelo moje enodnevno druženje s Priusom biserno bele barve. Vznemirjenje, ki sem ga čutil še preden sem avtomobil sploh zagledal je naraščalo, pred tem namreč nikoli nisem vozil avtomatika in nisem bil prepričan kako točno se ga pelje, česar me je bilo kar malo strah. Torej parkiram svoj avto in si ogledujem Priusa, ki me kljub svoji precejšnji velikosti navduši že od zunaj. Precej so ga polepšali v primerjavi s prejšnjim modelom, a osnovna linija je ostala enaka, kar štejem v plus. Prednje luči imajo več linij, več gibanja, ki pa ni moteče, prednje reže ob znaku delujejo rahlo športno a kljub temu elegantno. Zadek pa je lepo zaključen s črnim ''spojlerjem'' na prtljažniku in lepo oblikovanimi zadnjimi lučmi. Prtljažnik, katerega vrata se odprejo zelo visoko je velik in v primeru, da prostora rahlo zmanjka ga je moč poglobiti in sicer z odstranitvijo podloge, ki jo na mestu držita dva vrtljiva zaklopa. Z odstranitvijo te podloge povečamo globino prtljažnika za približno 10 cm.

Pridruži se mi Aleš, ki mi takoj preda ključe avtomobila. Sedem za volan, Aleš pa se mi pridruži na sovoznikovem sedišču. Vžgem motor, kar storim s pritiskom na gumb ob volani in takoj se pojavi velik problem, piskanje, neutrudno piskanje za pasove namreč, saj se še nisva pripela. Pripneva se, s čimer piskanje potihne, na kar se pojavi nov problem, zadnje steklo je sicer relativno veliko in pregledno, ko voziš naprej in le opazuješ promet za seboj, a popolnoma neuporabno, če želiš peljati vzvratno. Rahlo zaskrbljen prestavim v vzvratno in zgodi se naslednje: ponovno se vklopi piskanje, ki nekoliko spominja na vzvratno vožnjo tovornjaka in pa prijetno presenečenje, zaslon kjer je pred tem bila navigacijska karta se spremeni v pogled zadaj z lepo ponazorjenimi merami avtomobila in potjo , ki jo bo avto prepeljal, če bom volan obdržal v taki poziciji. Resnično občutljiva zadevica saj popravi pot avtomobila ob vsakem še tako majhnem premiku volana. Zadeva je resnično zelo dobra in velik plus avtomobila, saj je preglednost na zaslonu čudovita poleg tega pa že manjši zasuk glave dovoljuje pogled v stranski ogledali (še posebej desnega). Sledi testni krog po parkirišču na kar sovoznik izstopi s čimer mi tudi uradno preda vozilo, sam pa se podam na cesto. Volan je mehak in vožnja udobna ter krmiljenje natančno, kar se pokaže tudi pri večji hitrosti in pri premagovanju ovinkov na osameli cesti.

Kmalu po tem, ko sem se odpeljal, opazim gumb cd ob ekranu navigacije, a nikjer reže kamor bi ga lahko vstavil, tudi pritisk na gumb mi sporoči le, da cd-ja ni v predvajalniku. Sledi postanek na bližnjem parkirišču, zadevo je namreč potrebno raziskati. Nekaj časa iščem režo na kar odkrijem gumb na katerem je napis open z znanim znakom ukaza, da radio izvrže cd. Pritisnem na gumb in zaslon navigacije se rahlo privzdigne, se počasi obrne, za njim pa reža, ki kar kliče po cd-ju. Ozvočenje je dobro, zvok je čist in tudi pri zelo glasnem predvajanju ne hrešči. Avto sam je popolnoma neslišen, vsaj dokler vozi na električni motor in prav lahko bi se pritihotapil za kakšnim pešcem in ga na smrt prestrašil, ko bi pritisnil na hupo.

Namenim se proti Gorenjski in avto z mesta solidno pospešuje, sicer o kakšnih dih jemajočih pospeških res ne moremo govoriti a kljub temu ni slabo. Pridem na obvoznico, kjer je v kabini še vedno precej tiho in tudi, ko se odločim prehiteti se hrup ne poveča pretirano, motor pa vseeno spusti dokaj lep zvok. Pri prehitevanju opazim nekaj, kar mi ni všeč in sicer, da kljub temu, da padalko za plin pritisnem do tal se kak trenutek ne zgodi nič. Sicer, ko ta trenutek mine lepo pospeši, a kot že rečeno ne sunkovito. Ravno to me je še posebej zmotilo pri vožnji po ovinkih, saj se kar nisem mogel navaditi, kdaj pritisniti plin, da bi lepo pospešil iz ovinka. Pospešil je namreč, ko je bilo že prepozno, ovinek je bil končan in kmalu se je že začel naslednji tako, da je bilo potrebno malo upočasniti, nato pa ponovno zakasneli ''refleksi'' plinske stopalke, ki se ne spremenijo dovolj niti po pritisku gumba power mode. Novi Prius ima namreč več možnih načinov vožnje, ekološko, power in EV, ki ga resnično nisem razumel. Če bi Priusa imel dlje časa bi se vanj moral precej poglobiti in natančno prebrati navodila saj sem prepričan, da sem kar nekaj funkcij izpustil, saj za njih nisem vedel. Med vožnjo skozi ovinke se je pojavila še ena pomanjkljivost, rahlo me je zmotilo pomanjkanje stranske opore na sedežih in tako voznik kot sovoznik čutita ovinek saj ju kar zamakne, medtem ko bi bili zadnji potniki, če ne bi bili pripeti, kot vreče krompirja, ki bi jih premetavalo po avtomobilu. Glede na visoko sedenje v avtomobilu se le ta presenetljivo dobro drži ceste.

Pohvaliti moram tudi dodaten prikazovalnik hitrosti, ki odseva na vetrobransko steklo, pri vklopljeni navigaciji pa mi pred zavojem prikaže puščico v smeri zavoja in razdaljo do točke kjer moram zaviti. Ta prikazovalnik pa omogoča neprestan pogled na cestišče, ravno tako pa gre pohvala zavoram, ki delujejo brezhibno, kot se za nov in ne ravno poceni avtomobil spodobi. Zavore delujejo perfektno vse dokler se zavorni padalki ne približa leva noga, pa ne da bi bila zavorna padalka karkoli kriva, leva je pač navajena sklopke, ki jo potisne do tal in skoraj nemogoče biti z njo čuten, kot se za zavoro spodobi. K sreči sem se praktično takoj navadil, da leva noga pač počiva, stegnjena daleč v levi kot.

Kljub temu, da sem v avtomobilu sedel zelo udobno je bilo zadaj več kot dovolj prostora. Za probo sem se usedel na sopotnikov sedež in ga pomaknil v položaj, kjer sem imel noge skorajda iztegnjene, a je na sedežu za njim ostalo dovolj prostora tudi za kakšno osebo višje rasti . Dejstvo,da sovoznik pač ne rabi imeti iztegnjenih nog pa pove, da vsak premik sedeža naprej pomeni dodaten in izdaten prostor zadnjim potnikom.

Umirjena vožnja je pravi užitek in brez problema se človek navadi na to, da pač ne ''šalta'', pa čeprav moram priznati, da mi je pri vožnji ravno to del užitka. Seveda preizkusim tempomat, ki se v primeru zaviranja izključi, tako, da je potrebno ponovno priti do želene hitrost in ga nato vključiti. Ročno pospeševanje z ročico tempomata je še bolj zakasnelo, kot pospeševanje s stopalko za plin, poleg tega pa po pospešitvi tempomat ohranja hitrost na katero z ročico pospešim. Zvečeri se in ozadje navigacijske karte, ki je nisem uspel dokončno izklopiti se zatemni, za boljšo vidljivost le-te. Ravno tu ugotovim, da bi zaslon navigacije lahko bil nagnjen malo bolj proti vozniku, saj je navsezadnje namenjen prav njemu. Na volanu lahko spreminjamo nastavitve, vse od tega kaj prikazuje zaslon poleg števca, do radia in temperature v avtu. Vsega skupaj ima novi Prius štiri zaslone različnih velikosti in oblik. Na zaslonu s števcem avto tudi opozori če kateri od potnikov ni pripet in sicer za voznika in sovoznika k opozorilu na zaslonu sodi tudi nadležno piskanje, medtem ko za zadnje potnike to stori le s slikovnim opozorilom na ekranu, ki sem ga je nemalokrat videl tudi, ko so bili zadnji sedeži popolnoma prazni. Rahlo zmoti tudi praznina armature saj so števci, ki so seveda digitalni pomaknjeni daleč pod vznožje vetrobranskega stekla nekako na sredini širine avtomobila in tako omogočajo pogled nanje vsem v vozilu, njihova okolica pa je popolnoma prazna. Ravno ob pogledu na to armaturo, sem pričakoval, da se bo kje skrival kak manjši predal, ki se odpre s pritiskom nanj, a ga na moje presenečenje ni bilo. Tako so odlagalne površine le v dveh predalih pred sovoznikom, ki se odpreta s pritiskom na gumb. Prostora v vratih tudi ni v izobilju, saj tja ni moč spraviti niti dveh pločevink kole. Res je še dovolj velika odlagalna površina pod prestavno ročico, da prav ste prebrali pod njo, saj je tam prav visoka odprtina, ki se na dnu konča z mehko obloženim podom, ki ima rahlo privzdignjene robove. Konzola menjalnika se lično nadaljuje v predalček ravno dovolj velik za mobitel in ključe avtomobila, kar pa se nadaljuje v odličen sredinski naslon za roko, ki pa se tudi odpre v držalo za pijačo in majhen prostorček. Morda se vam zdi čudno, da bi kdo imel ključe v predalčku v avtomobilu a pri tem avtomobilu je potrebno ključ uporabiti le za njegovo daljinsko odklepanje, saj je za vžig potrebno pritisniti le na gumb Power Prius je pripravljen na vožnjo . Zaklenemo ga ravno tako lahko brez, da bi ključ sploh prijeli, saj ima na prednjih vratnih kljukah označeno mesto, ki ga je potrebno rahlo stisniti, da se avto zaklene. Armaturni del, do sredinskega naslonjala je plastičen, a ne daje vtisa cenenosti, priznam, da tudi ravno prestižno ne deluje, a nikakor ne ceneno. Na stropu so lepo oblikovane luči, ki se jih prižge vsako posebej s pritiskom nanjo ali vse skupaj s stikalom, tam pa se nahajata tudi predalček za očala in majhna lučka, ki stalno osvetljuje prestavno ročico in spodnji, sredinski del armature, ki se nadaljuje v sredinski naslon roke.

Zaključek mojih 24 uri s Priusom je bil, poln mešanih občutkov, saj je avtomobil resnično dober in dovolj velik za štiri člansko družino in bi ga takim osebam morda celo priporočil. A mene nekako ni prepričal, da bi se odločil zanj, tudi če bi imel potrebnih 25 do nekje 32 tisočakov, kolikor stane polna oprema.

Tim G.

Celoten test si lahko preberete na:
http://www.caranduser.com/sl/testi/avtomobili/toyota-prius-18-cvt-executive.html


 
 

Iskalnik

Twitter

Pridruži se nam na facebooku


© CarAndUser.com | 2019 | Vse pravice pridržane | info@caranduser.com