DomovEkipaO nasCenik storitevSplošni pogoji
Tretje mnenje - Opel Astra GTC BW

Jure01
Zame in za vse tiste, ki ste se že naveličali Corse black & white praktično za vsakim vogalom, so nemški oblikovalci končno poslali na trg nov avto v tovrstni preobleki. Črno-bela je postala tudi njena »moška sestra« Astra. Moram priznati, da mi je oblikovno všeč že osnovna različica Astre GTC, saj daje vtis pravega športnega avtomobila, v tej preobleki pa je avto še zanimivejši, čeprav gre le za nekaj zunanjih vizualnih sprememb. Škoda, da se oblikovalci niso prav nič potrudili glede notanjosti, saj je black & white serija enaka kot »navaden« GTC. Glede na zunanje spremembe sem v notranjosti vsekakor pričakoval vsaj kakšen barvno usklajen detajl.

Še preden sem se odpravil na pot, sem v roke vzel prometno dovoljenje v upanju, da me bodo na zadnji strani razveselili tehnični podatki. Pa me niso! Žal je vsa ta silna športna podoba izgubila svoj pomen pod pokrovom motorja. Podhranjenega bencinarja v takem avtomobilu res nisem pričakoval in že po nekaj kilometrih vožnje je na semaforju ob prižgani zeleni luči mimo mene z lahkoto odbrenčala 15 let stara honda. Pospeški res niso hvale vredni. Zmogljivosti so celo za spoznanje slabše od serijskega GTC-ja, saj je black & white varianta obuta v večja platišča in širše gume, to pa vozilu daje dodaten upor in zato motorju jemlje sapo. Po tem »incidentu« sem se odločil, da bom rajši užival v bolj umirjeni mestni vožnji. Vozil sem se po opravkih, hkrati pa opazoval mlajšo populacijo, kako me je spremljala s pogledi, saj je avtomobilček res paša za oči in pritegne pogled prenekaterega mimoidočega. Kasneje sem se odločil, da vožnjo nadaljujem v nekoliko manj upokojenskem slogu, zato me je pot zanesla do gorenjske avtoceste, kjer je noga postajala vse težja in težja. In spet razočaranje! Avto kljub prosjačenju nikakor ni prilezel do magične meje dvestotih kilometrov na uro.Moram pa priznati, da sem se med vožnjo počutil udobno, tako v mestu kot tudi na relacijski vožnji. Razlogov za to je več. Za udobje so poskrbeli nekoliko trši, a zato hrbtenici prijaznejši sedeži, nastavljivi po mili volji, volan, oblečen v usnje, z dobrim oprijemom in tipkami za upravljanje glasbe, razvajal me je celo tempomat! Za glasbo je poskrbel predvajalnik mp3, na katerega sem priključil svoj prenosni predvajalnik. Na velikem ekranu, kjer ima svoj prostor tudi potovalni računalnik, pa sem poleg podatkov o skladbah lahko ves čas spremljal še trenutno in povprečno porabo ter zunanjo temperaturo. Dolgčas mi vsekakor ni bilo. Pogrešal sem le naslon za roko in odlagalno površino za mobilni telefon, največ sivih las pa mi je naredilo stikalo za vklop tempomata, saj je nameščeno na koncu ročice za smerni kazalnik. Smernik sem moral prižgati zelo previdno, če nisem hotel hkrati vklopiti še tempomata. Kako je to izgledalo v praksi? Tako, da sem z vklopljenim tempomatom prevozil več zavojev v križišču kot pa kilometrov na avtocesti.

Za konec naj povem tole. Tisti, ki avto kupujete zato, da boste z njim čimbolj vpadljivi, odštejte teh slabih 20 tisočakov, tisti s težjo nogo pa dobro premislite pred nakupom, saj veste, da športne lastnosti niso v barvi, ampak v motorju in podvozju.

Jure M.
foto: caranduser.com

Celoten test si lahko preberete na: http://www.caranduser.com/sl/testi/avtomobili/opel-astra-gtc-blackawhite.html


 
Pasica
 

Iskalnik

Twitter

Pridruži se nam na facebooku


© CarAndUser.com | 2019 | Vse pravice pridržane | info@caranduser.com