Zanimiva popestritev
Čeprav danes že skoraj vsi avtomobilski proizvajalci uvrščajo svoje proizvode med premijske, je resničnost daleč od tega. Premium naziv si poleg različnih italijanskih eksotov in petičnežev z Otoka verjetno zasluži še vsem dobro znana nemška trojka oziroma, v izogib nesporazumom, raje zapišimo trojica prav tako pa, kadar govorimo o premium razredu, ne smemo izpustiti Volva. Pri Volvu, čeprav se v marketinških sporočilih močno izpete in razvrednotene besede »premium« izogibajo, so v določenih pogledih, zlasti varnostnih, resnično premijski. To velja predvsem za najnovejše modele, kamor ob prenovi uvrščamo tudi najmanjšega predstavnika - C30. 
Volvo C30 oblikovno vsekakor ne daje občutka »deja vu« in je dejansko popestritev cestne slike. Oblika, ki jo najbolje opiše izraz kompaktno-kupejevska, je atraktivna, hkrati pa deluje zelo sodobno. Prednji del je s prenovo postal nekoliko bolj agresiven, silhueta se lepo razpotegne preko para dolgih vstopnih vrat, ki vam bodo povzročala sive lase na ozkih parkiriščih in zaključi s praktično nespremenjenim zadkom z velikim steklom, ki v celoti predstavlja tudi vrata prtljažnega prostora. Zanimiva oblika na drugi strani prinaša tudi večino zamer, ki jih temu Volvu lahko pripišemo. Tako res ne moremo razumeti, kdo si je zamislil, kdo zarisal in na koncu, 
kdo je odobril platno, ki pokriva/zakriva prtljažni prostor pred neželenimi pogledi. Prav ste prebrali. Pokrov prtljažnega prostora ni običajna polica, pač pa platno, ki resnično otežuje nalaganje in zlaganje prtljage, da ne omenjamo neuglednega izgleda. Druga pomembna kritika je dostop do zadnje klopi, ki je dejansko zahtevno in nerodno opravilo, tako zelo, da se boste vožnji z več kot dvema potnikoma raje izognili in takrat iz garaže raje zapeljali na primer novega S60. C30 je pač zasnovan kot drugi avtomobil v družini. Nekako se ne morem znebiti občutka, da je v večji meri namenjen ženski populaciji, ki navdušenja ni skrivala (tretje mnenje). Če to dejstvo sprejmemo, gre namreč za odličen avtomobil, saj sta zgoraj zapisani kritiki edini omembe vredni. Srce testnega Volva je predstavljal 1,6-litrski turbodizelski motor. Da je ekološki, pravi ime DrivE, mi pa pravimo, da je vsekakor drive. Na prvo žogo deluje motor podhranjeno, še zlasti, če se presedete v Volva iz podobno močnega TDI-ja. Sunka ni, a motor zvezno vleče in zaživi šele pri višjih vrtljajih, ko doseže omejeno hitrost 195 km/h. Zakaj ta 
omejitev, ne vemo, saj bi šlo še precej več, avto pa je pri tej hitrosti izjemno stabilen in vliva občutek varnosti. Enako velja za vožnjo po ovinkih. Lega je nevtralna, stabilna in se z lahkoto kosa s podobnimi avtomobili v svojem razredu. Notranjost C30 je značilna Volvova. Skandinavski minimalizem in hlad prispevata k pozitivnemu občutju, če vam je takšno oblikovanje seveda pri srcu. Ergonomija je dobra in ne zaostaja za nemškimi konkurenti, ki so na tem področju postavili »benchmark«. Menjalnik prav tako lepo teče in je v sozvočju s celotno zasnovo vozila, medtem ko so sedeži na daljši vožnji nekoliko utrujajoči.
Volvo C30 je zanimiva alternativa v premijskem spodnjem srednjem razredu. Cena je dovolj konkurenčna, njegovi ključni prednosti pa sta oblika in dejstvo, da jih veliko ne boste opazili na cesti. Zanimiva popestritev torej.
Goat Rider
foto: caranduser.com
Oddajte tudi vi vaš glas in si oglejte celotno lestvico avtomobilov glede na karakteristike TUKAJ!
