„Jaz grem!“
A ste že kdaj videli enojajčne trojčke v živo? Dvojčki niso ravno atrakcija, pri trojčkih pa je že malenkost drugače. Si predstavljate tri ljudi, ki so eden drugemu tako zelo podobni, da jih je že tako težko ločiti, po vrhu vsega pa so bratje in sestre, ki se rodijo na isti dan, po možnosti zgolj nekaj minut narazen, nerazdružjivi praktično vse življenje in povsem skupaj.
Tudi v svetu avtomobilizma poznamo trojče. Peugeot 108, Citroen C1 in Toyota Aygo. Skupaj so odraščali in bili zares nerazdružljivi, poleg tega tudi na videz precej podobni eden drugemu. Leta pubertete so mimo, 108 in C1 nekako ostajata skupaj, mala Japonka pa se je odločila, da gre po svoje. Medtem ko sta si prva še vedno izredno podobna od zunaj navznoter, pa je Aygo le zavpila: „Jaz grem!“. In je šla. Jabolko pač ne pade daleč od drevesa, je dejstvo, zato, kar se tiče „karakterja“ ne gre pričakovati neke težke revolucije. Gre pač za mali mestni avtomobilček, ki se pelje zelo konkurenčno. Vedeti morate, da ima tudi nekaj francoskih genov zaradi česar lahko pričakujete nekaj pozibavanja, vsekakor pa tega res ni veliko.
Če bi lahko „Jaz grem!“ označil z dvema besedama bi ga označil za podhranjenega go-karta. Sicer resnici na ljubo slovenski zastopniki to zelo neradi preberejo, a bom tokrat popolnoma neposreden. Litrski trivaljnik mi ni všeč. Ja, že res. V mestu je načeloma 69 KM dovolj, a prepričan sem, da se nihče, res prav nihče ne bo 
s tem avtomobilom vozil samo po mestnih ulicah. Če ne drugega, platnena streha kar kliče po vikend vožnji na obalo. In tukaj človek tako švoh mlinček malodane zasovraži. Prehitevanje se iz rutinskega opravila spremeni v pravo živčno vojno. Ne toliko na avtocesti kot na kakšni regionalki, kjer imaš za prehitevanje pred ovinkom v najboljšem primeru na voljo nekaj sto metrov. Prvič se mi je zgodilo, da sem moral konkretno stopit na zavoro, ker kljub „polnemu gasu“ nisem uspel prehiteti tovornjaka (ki je peljal dobrih 70 kilometrov na uro) preden mi je nasproti pripeljal voznik osebnega avtomobila. Precej neprijetna izkušnja. In ne, nisem divjak, ki prehiteva 40 metrov pred nepreglednim ovinkom, še manj pa mečkač, ki se prehitevanja loti, kot bolan na veliko potrebo. Tudi vožnja čez višnjegorski klanec je roko na srce vse prej kot prijetno opravilo. Sicer pa je, če to pustimo, v mestu ta mašinca povsem korektno opravljala svoje delo, suvereno premikala malčka med semaforji in se ob tem zadovoljila z majhnimi količinami dragocene tekočine.
Tisto bistvo, po katerem se Aygo loči od francoskih bratov, pa je definitivno zunanja podoba. Če 108 in C1 še vedno delujeta kot dve mali zaobljeni grački, je Aygo prava upornica, ki (ne morem verjet, da bom to kdaj dejal za avtomobil v tem segmentu) deluje celo odraslo in ni vrag, da je ne bodo kupovali tudi mestni 
karirastosrajčniki. Zakaj pa ne. Za drugi avtomobil v garaži je, kako bi rekla dandanašnja mladina, „top“. Za prevoz iz Viča do Rudnika ali BTC-ja. Kaj potrebuješ več? Nekaj prtljažnika je, štirje „zici“ (od tega dva delno uporabna), pet vrat, informacijsko-zabaven sistem s kopico možnosti povezovanja s „pametnjakoviči“ in celo parkirna kamera zadaj (?!). Res je prava karikatura, tako da res ne vidim opravičljivega razloga, da bi se odločil za katerega od dolgočasnejših bratov. Notranjost je pri vseh treh praktično popolnoma enaka, relativno dolgočasna in precej plastična. Zadovoljivo, simpatično, ne pa presunljivo.
Super se mi zdi, da je „Jaz grem!“ šla po svoje. S tem se je v prvi vrsti osamosvojila, v drugi vrsti pa bo brez dvoma privabila drugačne kupce kot brata. Ta dva bodo vozila umirjene mamice, morda kakšna brucka filozofske fakultete. Aygo pa bodo kupovale samosvoje odbite mačke v cvetu svoje mladosti, željne pozornosti in osamosvajanja. Kar se motorja tiče, alternative na žalost ni.
Rok Rabič
foto: caranduser.com
